Nad Krasom se je delal dan, ko je nočna izmena sežanskih poklicnih gasilcev počasi zaključevala delo. Čeprav se je na koledarju vmes izpisal petek trinajstega, je noč minila mirno. »Ne damo kaj prida na to,« je vodja nočne izmene Peter Jerina zamahnil z roko nad vraževerjem. Bilo je nekaj pred sedmo uro zjutraj. Na hodniku Zavoda za gasilno in reševalno službo Sežana se je začela delati gneča. Nočna ekipa se je pripravljala, da odide dnevu naproti, dnevna bo čez nekaj minut prevzela vajeti. V zraku je visela napoved stavke poklicnih gasilcev, a smo jo tam tudi pustili. Nismo prišli s tem namenom. Pridružili smo se jim, da iz prve roke izvemo, kakšen je njihov delovni dan in kaj počnejo, ko ni alarmov, ko ne gasijo, rešujejo mačk z dreves ali poškodovanih iz zmečkanin prometnih nesreč.
Ker je noč minila brez intervencije, so Jerina in njegovi sodelavci delovali spočiti. V 12-urni nočni izmeni so se lotili popravila gasilskega avtomobila, ki mu je puščalo olje, in nabirali kondicijo v fitnesu. Jerina, ki ni samo vodja izmene, ampak tudi inštruktor v gasilski šoli, se je pripravljal na predavanje. Z izjemo dežurnega operaterja jim je uspelo celo nekaj ur počivati. »Kar tako, v oblekah. Tudi ponoči moramo izvoziti najkasneje v eni minuti,« se je Jerina pogladil po modri gasilski majici in hlačah. Tudi v čevljih? »V čevljih ravno ne, imamo pa spodaj v garderobi gasilske obleke zložene tako, da nobena sekunda ne gre v nič. Nekateri si res pripravijo hlače in čevlje tako, da v enem skoku skočijo v oboje. Meni to ne gre,« se je zasmejal. »Tukaj sem že 26 let, a še vedno je moja prva misel, da moram imeti poštimano opremo. In to tako, da bom tudi ob treh ponoči vzel vse. Ko kliče teren, ni časa iskati, na terenu pa ni opravičil za pozabljeno čelado.« Zanimalo nas je, ali so nočna reševanja težja. Sogovornik je odkimal, razen tega, da je temno in mraz ter včasih ledeno, se teža reševanj lomi drugje. »Nekateri težje prenašajo pogled na ponesrečene, drugim je težko, ko je treba ob vsem poskrbeti še za svojce. Navsezadnje pa tudi kakšna dolga intervencija požarov v naravi, ki traja več dni, ni več samo gmajna, trava in grmovje, ampak te fizično in psihično požre. Nikoli ne pijem energijskih pijač, ampak tistih 17 dni leta 2022, ko je gorel Kras, ne bi preživel brez njih.«
Do konca službe ga je ločilo le še nekaj minut in ena pomembna obveznost, ko nas je povabil v garderobo. Tam si fantje predajo delo, povzamejo noč oziroma dan in prenesejo informacije novi ekipi. »Uredili smo puščanje olja na vozilu, treba je pospraviti dron, ki smo ga včeraj uporabljali na vaji, podpišite nadure z zadnje vaje preventivnih požigov, tiskalnik ne dela, dežurstvo od doma danes prevzemajo Bevk, Verč in Peric. Hvala za nočno,« je predajal delo in počasi postajal samo Peter. Peter, ki po koncu službe še ne bo odšel domov, ampak bo z dnevno izmeno ostal na jutranji kavi in klepetu. Peter, ki tudi ko je prost, po kosilu včasih pride na kavo v zavod. Peter, ki razume, da če se bo s kolegi dobro ujel pri kavi, bo tudi na intervenciji v največji krizi lahko računal nanje. Ob sedmi uri zjutraj so se zdeli kot družba, ki presega službo.
Za njim je dan in skrb nad štirimi občinami ter dobrimi 27.000 prebivalci prevzel vodja tretje izmene Alan Pale. Z ekipo, ki so jo tisti dan sestavljali še Simon Maver, Gregor Ebert, Luka Kovač, Andrej Kljun in Gašper Trobec, je najprej stopil v veliko garažo. »Ko prevzameš izmeno, prevzameš tudi odgovornost, da bo gasilska cisterna vžgala,« je dejal, medtem ko so ostali preverili vsako vozilo posebej. Napolnjenost baterije, delovanje luči in agregatov, pregled opreme, zagon črpalk in hidravlike … Čeprav to počno vsak dan znova, se hkrati zavedajo, da to ne sme postati rutina. Rutina prinaša napake.
Medtem je iz zvočnika zadonel za naše dojemanje gasilstva preveč prizanesljiv zvok. Tak, ki bi ga prej pričakovali izza blagajne v prodajalni kot v gasilskem domu. »To je šele začetek,« se je zasmejal Simon Maver. Vedel je, da gre za jutranji test alarmiranja. Če bi šlo zares, bi »prizanesljivemu« alarmu, ki ga operater stisne v prvih sekundah klica na pomoč in opozori gasilce, da bo najverjetneje že naslednji hip treba hitreje teči, sledil pravi zvok sirene. Z njim pa tudi prve informacije o intervenciji – tiste najbolj pomembne, da gasilci vedo, v katero obleko skočiti in s katerim vozilom izvoziti. Vozil je bilo v garaži nekaj manj kot dvajset. S kilometri in praskami so najbolj obremenjena tista, s katerimi gasijo kraške požare in v sušnih poletjih domačinom dovažajo pitno vodo.
Včasih več napišejo, kot pogasijo
Vodjo izmene je po jutranjem pregledu vozil čakala birokracija. V interni program je vpisoval vse od A do Ž, in ko se je že zdelo, da je papirologije vrh glave, se je pritajeno zasmejal. »Še dobro začela nisva,« je nakazal, da vodja izmene marsikateri dan več napiše, kot pogasi. Preletel je letošnje intervencije, do tistega jutra se jih je nabralo 60. Odklepali so vrata, posredovali v prometnih nesrečah, odklapljali akumulatorje, reševali iztekanje goriva iz prevrnjenega tovornjaka, gasili dimniške in travniške požare, lovili izlito hidravlično olje, odšli na intervencijo, ker se je iz ljubega miru in brez vzroka aktiviral detektor ogljikovega monoksida. Odpirali so vrata, pomagali iskati ključe, zapirali ventile, reševali ljudi …
Alan Pale je tisti dan za operaterja zadolžil Andreja Kljuna, za volan prve intervencije pa posedel Simona Mavra. Če bi se zgodilo, da bi morala celotna ekipa na teren, so doma v pripravljenosti čakali še trije gasilci, ki lahko vskočijo v nekaj minutah. Hiše se nikoli ne pušča prazne, saj klici na pomoč ne poznajo dnevnega plana, še manj bolnišk in dopustov. Največji pregled nad dogajanjem tega dne je imel operater Andrej. Ko je sedel pred 13 zaslonov, je postal prva vez s kličočimi. V vsakem trenutku je lahko na enem od ekranov našel vse lokacije defibrilatorjev in hidrantov. Na največjem monitorju je utripal zemljevid celotnega območja, ki ga pokriva njihov zavod. Na njem se ponavadi izrisuje pot intervencijskih vozil, ko odhajajo na pot. Rdeče ikone so bile lokacije vseh osmih kraških prostovoljnih gasilskih društev, ob njih pa podatki o moštvu in usposobljenosti. »Do Brestovice na skrajnem zahodu potrebujemo 40 minut, do Obrova na vzhodu še nekaj več. Vsekakor preveč, ko gori. K sreči zelo dobro sodelujemo s prostovoljnimi gasilskimi društvi,« je Kljun izpostavil, da si na Krasu poklicno in prostovoljno gasilstvo nista konkurenta, temveč zaveznika. Kasneje med pogovorom izvemo, da so vsi sežanski poklicni gasilci hkrati še člani prostovoljnih gasilskih društev, nekateri celo njihovi poveljniki in predsedniki, njihov član je tudi podpoveljnik Gasilske zveze Slovenije. Svojevrstna izjema in povezava, ki jo Kraševcem menda zavida marsikatera druga slovenska poklicna enota.
Velik ekran na desni je prinašal slike z razglednih točk na Krasu. »Na teh točkah so nameščene kamere, ki nam pridejo prav predvsem v sušnih obdobjih, saj lahko s posnetkov zaznamo, da nekje gori. Sistem je že nekoliko zastarel, a kmalu pričakujemo novega, ki nas bo znal sam opozoriti, da se v naravi nekaj dogaja ali da je nekje temperatura sumljivo visoka,« je razložil. Monitor, ki je kazal vlago, temperaturo ter vetrovne razmere, je bil ta dan sila nezanimiv, povsem zelen. Ko se poleti njegovi parametri spremenijo v rdeče, ko vlaga pade pod 30 odstotkov, veter preseže hitrost 30 kilometrov na uro, temperatura pa 30 stopinj Celzija, preverjanje podatkov na zaslonu spremlja precej večja napetost.
Nato je Andrej iz predala kot protiutež vsem zaslonom vzel zvezek. »Še vedno obstaja tudi stari dobri zvezek, kamor vsak dan zabeležimo najpomembnejše stvari. Čez sigurno ga ni,« je podčrtal pogled na vso sodobno tehnologijo, ob kateri nismo mogli mimo vprašanja, kako za vraga v trenutku, ko gre zares, med množico mišk najde pravo in na zaslonu odtipka ustrezno številko. »Izkušnje,« se je zasmejal.
Kraševci cenijo gasilce
V sežanskem Zavodu za gasilno in reševalno službo je 33 poklicnih gasilcev, 24 jih dela v izmenah, v vsaki po šest. »V povprečju imamo več kot 500 intervencij na leto, tudi zelo velikih, kot sta bili masovna nesreča na avtocesti in požar leta 2022. Pokrivamo 640 kvadratnih kilometrov površin, kar je po površini eno večjih območij v Sloveniji, po ogroženosti za požare v naravnem okolju pa v samem vrhu,« ekipo predstavi poveljnik in hkrati direktor zavoda Blaž Turk. Našli smo ga v obdobju, ko se težko pritožuje. Z velikim ponosom je povedal, da ima izjemno ekipo gasilcev. Nato je pristavil, da tudi občine, ki jih pokrivajo, razumejo pomen gasilstva in veliko vlagajo v sistem. »Za gasilstvo in reševanje namenijo več kot šest odstotkov primerne porabe občin, česar drugje v Sloveniji ne boste našli. Poklic gasilca je tukaj cenjen, ne samo v besedah, ampak tudi z dejanji in odnosom,« je bil iskren in ob tem prikimal, da bi se tako obsežnega požara, kot je na Krasu divjal pred štirimi leti, danes lotili neprimerno lažje. Bolje so opremljeni, bolje usposobljeni, ne nazadnje imajo za 17 dni bogatih izkušenj. Narejene so gozdne preseke, po Krasu stojijo novi hidranti, ne sprašujejo se več, ali bo za gašenje na voljo kakšen helikopter, temveč jih v 20 minutah preletijo posebej za to namenjena letala. A ko beseda nanese na posledice nesreč, bo pogorelo kraško gmajno ne glede na vse neposredne in posredne posledice vedno postavil na drugo mesto. »Drži, ogenj v naravi je odmeven, a ljudi bolj prizadenejo manjše intervencije, ki ne pridejo na naslovnice. Ena sama prometna nesreča lahko prizadene cele družine, celo vas. En požar v hiši pa nese vse spomine,« je skomignil.
Dan je ostajal zvest noči. Alarm je počival. Vodja izmene Alan Pale je zato svoji ekipi pripravil vajo reševanja z višine s pomočjo vrvne tehnike. Svojega najbolj zvestega sodelavca – lutko, ki nikoli ne odreče sodelovanja in nikoli ne tarna – so v nosilih s pomočjo vrvi dvignili v stolp in ga nato spustili. »Takšno reševanje bi denimo uporabili, če obolele osebe zaradi poškodb ali drugih ovir ne bi mogli prinesti po stopnišču. Takšno tehniko bi uporabili, če bi morali reševati nekoga, ki je padel v vodnjak,« je našteval Pale in usmerjal fante, kako naj popuščajo vrvi. »Javnost vidi gasilce samo takrat, ko je intervencija, a zadaj je veliko dela, treningov in vaj. Poglejva samo en vozel. Če ga bo gasilec trideset dni dan za dnem vadil in ponavljal, ga bo na koncu zavezal tudi v temi. Gasilci imamo ogromno reševalne opreme in dobro je, da jo imamo vsaj nekajkrat na leto v roki in preverimo njeno delovanje. Na intervenciji mora stvar teči, takrat se ni časa spraševati, kako odpeti varovalo,« je bil slikovit.
Sam je h gasilcem po spletu naključij prišel pred 32 leti. Ne spomni se dneva, ko bi mu bilo težko priti v službo. »Ko gori hiša, normalni ljudje tečejo ven, mi pa komaj čakamo, da stečemo noter. Taki smo,« se je zasmejal. Kljub smehu je bilo čutiti, da se še kako zaveda, da nobena vrnitev iz goreče hiše ni samoumevna. Zato gasilci v času, ko ni intervencij, ne počivajo pred televizijo s kavo v roki in čipsom v drugi. Ta čas vadijo, skladajo opremo, zavezujejo vozle, preverjajo opremo, plezajo na stolp, da bodo na intervencijo odšli v svoji najboljši koži in se iz nje tudi vrnili. Petek trinajsti je zanje ostal prizanesljiv do konca.
