Prvo knjigo, ki govori o kuhariji in pripadajočih gospodinjskih spretnostih, je leta 1799, ko je ugledala luč sveta, objavil Valentin Vodnik, s tem da njegova knjiga, prevod, ne predstavlja prehranske podobe takratne države, saj je kot razsvetljenec večinoma govoril o jedeh, ki naj bi jih v takratno sodobno kuhinjo šele uvedli. Zato pa je prvo pravo avtorsko kuharsko delo z naslovom Slovenska kuharica, ali kot jo je podnaslovila, Navod okusno kuhati navadna in imenitna jedila, leta 1868 spisala in na svitlo dala, kot piše v originalu, Magdalena Pleiweis. Ko so to knjigo so v začetku 20. stoletja želeli posodobiti in prilagoditi potrebam takratne družbe in gospodinjstev, so na pomoč poklicali Felicito Kalinšek, v tistem času najbolj imenitno kuharico in učiteljico kuharskih spretnosti v Ljubljani, kjer je od ustanovitve tamkajšnje šole gospodinjstva konec 19. stoletja do svoje smrti leta 1937 delovala kot učiteljica gospodinjskih veščin, obenem pa skrbela še za obroke v škofovi jedilnici. Kot pedagoginja je verjela, da znanje kuhanja presega prag domačega ognjišča in je temelj za samostojnost in kulturno identiteto, zato Slovenska kuharica pod njenim uredništvom ni bila zgolj zbirka receptov, temveč sistematičen učbenik kuhanja in zbirka znanja, ki je oblikovala okus in kuharsko znanje številnih generacij gospodinj ter kuharic in kuharjev, ki so skozi desetletja ustvarjali gastronomsko podobo Slovenije.
Obvezna oprema vsake neveste
Kalinškova se je rodila leta 1865 v Podgorju pri Kamniku. Družino je že v Terezijini rani mladosti zaznamovala smrt očeta, tako da je mati Uršula, menda zelo pobožna ženska, ostala sama s šestimi otroki, kar naj bi bistveno vplivalo pri odločitvi hčera za redovniški poklic. Prva je redovnica postala najmlajša Marija, ki je bila kot sestra Ladislava ustanoviteljica splitskega oddelka šolskih sester. Druga sestra je prevzela ime Perpetua, Terezija pa je v noviciat pri šolskih sestrah v Mariboru oziroma kongregacijo šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja vstopila leta 1892 in si za redovno ime izbrala Felicita. Šolala se je za učiteljico, a je že v drugem letniku prevzela vodenje samostanske kuhinje.
Ko je Kmetijska družba za Kranjsko leta 1898 ustanovila gospodinjsko šolo v Ljubljani, so se pri iskanju učnega osebja obrnili na red sester v Mariboru, ki so v svojih šolah med drugim uvajale tudi pouk kuhanja, v Maribor pa so prišle na povabilo škofa Antona Martina Slomška, da bi skrbele za revne družine in sirote. Takrat 33-letno Felicito Kalinšek so poslali v Ljubljano, kjer je sprejela službo učiteljice kuhanja in ji ostala zvesta vse do smrti. Vzporedno s poučevanjem se je Kalinškova nenehno strokovno izpopolnjevala, preizkušala nove recepte in takrat še neuveljavljene načine shranjevanja živil. Kmalu je bil njen ugled tolikšen, da so ji zaupali pripravo nove izdaje Slovenske kuharice Magdalene Pleiweis, ki je izšla leta 1868 v Ljubljani in postala tako priljubljena, da je do leta 1902 doživela pet ponatisov. Ime Felicite Kalinšek se pri Slovenski kuharici omenja že pri šesti izdaji iz leta 1912, vendar je bilo takrat njeno avtorstvo še omenjeno, medtem ko je osma izdaja Slovenske kuharice iz leta 1935 že izšla pod njenim imenom S. M. Felicita Kalinšek, učiteljica na gospodinjski šoli. Ko je prevzela uredniške dolžnosti, je delo Pleiweisove temeljito prenovila, razširila vsebino, število receptov se je več kot potrojilo, v kuharsko literarno delo pa je vključila še nove tehnike priprave jedi, sestavine, navodila o shranjevanju in konzerviranju hrane ter sezonskih pristopih v kuhinji.
»Med posli domačega gospodinjstva je kuhanje gotovo eden izmed najbolj važnih za vsakdanje življenje. Ako ima gospodinja še teko lepe lastnosti, ako je prijazna, postrežljiva, potrpežljiva, vendar je družina ne more rada imeti in pri hiši ne more biti zadovoljna, ako ne zna dobro kuhati, ako družini postavlja na mizo vedno skoro eno in isto jed v petek in svetek in še to neokusno pripravljeno, neosoljeno, preslano, zasmojeno, napol kuhano, preredko, pregosto itd. Zato je kuhanje velevažno za vsako družino. Kuhanju se morajo torej privaditi ne le kuharice, ki si s tem služijo kruh, temveč tudi gospodinje na deželi. Prav bi bilo, da bi si vsaka nevesta med drugimi potrebščinami oskrbela tudi Kuharico. Ni se bati, da bo, ako bere Kuharico, kaj več porabila za hrano, nasprotno, ona bo znala vsako stvar dobro porabiti. Stroškov bo imela manj, jedi pa bodo bolj okusne, ako se bo kaj temeljnega naučila glede kuhe,« je na primer zapisala v svoji prvi avtorski izdaji leta 1935 in uvodnim stranem poleg številnih receptov dodala še natančne razlage kuharskih izrazov, iz nje pa so izginili stare mere in izrazi. So se pa zato pojavile nove sestavine, kot je na primer bober, želva, polži, školjke, bučke, ajda, ter vse vrste zelenjave in sadja, sem pa tja se v knjigi pojavljajo še natančno dodelane ilustracije jedi, sestavin, kuhinjskega pribora ter skled, loncev, pekačev, mlinčkov in najrazličnejših kuharskih pritiklin. Med drugimi je zanimiv njen nasvet, kako izdelati samokuhar ali samokuhalnik, kot je poimenovala neke vrste ekonom lonec, ki bo prišel zelo prav zlasti kmečkim gospodinjam, da jim ne bo treba nenehno stati ob štedilniku in bodo lahko namesto tega na domačiji še marsikaj koristnega postorile. Pod njenim vodstvom je Slovenska kuharica do druge svetovne vojne doživela dvanajst izdaj.
Kuharska knjiga z najdaljšo tradicijo v Evropi
V skoraj štiridesetih letih so se v kuharski šoli pod vodstvom sestre Felicite izobraževala dekleta z vseh koncev Slovenije in iz vseh družbenih slojev, pripravo jedi in vsega, kar zadeva kuhanje, pa so po njeni knjigi pilile številne generacije, ki so kasneje izpovedovale, da je bila po naravi hudomušna, kar naj bi se izkazovalo tudi v njenem izražanju v knjigah. Umrla je 21. septembra 1937 v Ljubljani. Njeno vlogo pri sprotnem posodabljanju Slovenske kuharice je po njeni smrti prevzela sestra Izabela Regina Gosak, v njeni priredbi je knjiga izšla sedemkrat, za njo pa jo je urejala Marija Ilc, bolj znana kot sestra Vendelina, ki je tako kot Kalinškova leta 1935 knjigo leta 1980 priredila po svoje in jo temeljito posodobila. Za njo je naloga doletela še sestro Bernardo Gostečnik, ki je s sestro Vendelino sodelovala že, ko se je Slovenska kuharica leta 1980 preimenovala v Veliko slovensko kuharico, posodobila in dopolnila pa je tudi jubilejno 30. izdajo, ta je izšla leta 2018 ob 150-letnici prve Slovenske kuharice. Ob predstavitvi knjige so takrat navedli, da je poleg Prešernovih Poezij ne le največja slovenska knjižna uspešnica vseh časov, ampak tudi kuharica z najdaljšo tradicijo v Evropi, do takrat, se pravi leta 2018, naj bi prodali več kot četrt milijona izvodov.
