Malavi leži ob Malavijskem jezeru, tretjem največjem jezeru v Afriki, na ozemlju, velikem za pet Slovenij, pa živi 16 milijonov prebivalcev. Večina se jih preživlja s kmetijstvom, na revni zemlji pridelujejo tobak, čaj, kavo, koruzo, riž, arašide in sladkorni trs, za nacionalno jed pa velja nsima, sila preprosta jed, ki simbolizira slog življenja v tej afriški državi. Narejena je iz koruzne moke, podobno kot je v Italiji polenta. Kuhanje se začne z vretjem vode v velikem loncu. Ko voda zavre, ob stalnem mešanju s ploščato leseno žlico nthiko postopno dodajajo koruzno moko, da preprečijo nastanek grudic.
Nasiti in povezuje družine
V Malaviju imajo rek »chimanga ndi moyo«, kar pomeni »koruza je življenje«, čeprav sta življenje v podsaharski Afriki do prihoda koruze pomenila sirek in proso. Koruzo, ki je tamkaj povsem izpodrinila omenjeni tradicionalni afriški vrsti žita, so iz Amerike prinesli Portugalci med 16. in 17. stoletjem, saj je bila pridelava koruze iz novega sveta zelo podobna, vendar s precej večjimi donosi. Čeprav je nsima jed, ki jo pod imeni, kot so ugali, sembe, sadza ali ishwala, poznajo v skoraj vseh državah srednje in južne Afrike, pa so Unescovi popisovalci kulinarične dediščine prav pri Malavijcih prepoznali njen še posebno velik vpliv na njihov način življenja, saj velja za obrok, ki ne samo nasiti, ampak tudi povezuje družine in skupnosti skozi generacije.
Nsimo, kot so zapisali, pripravljajo po zahtevnem postopku, ki terja specifično znanje, od drobljenja koruze v moko do izbire prilog ter same tehnike kuhanja in serviranja pripravljene jedi. Že v zgodnjem otroštvu se dekleta naučijo mleti koruzo ali presejati moko za pripravo nsime, medtem ko mladi fantje lovijo živali, s širjenjem receptov in organizacijo festivalov pa širša skupnost skrbi, da se ljubezen do nsime in znanje priprave prenašata iz roda v rod. Nsimo običajno postrežejo z različnimi prilogami, te se razlikujejo med regijami in sezonami. Med bolj priljubljene spadajo zelenjava, kot so špinača, zelje in listi buč, pa tudi različne vrste mesa in rib ali pa omake in enolončnice, narejene iz zelenjave, stročnic, mesa in svežih ali posušenih rib.
Simbol gostoljubnosti
Kot so zapisali pri Unescu, nsima prav tako predstavlja simbol gostoljubnosti, v času, ko se svet spoprijema z izzivi globalizacije in spreminjajočimi se prehranjevalnimi navadami, pa ostaja trajni simbol malavijske identitete in dediščine. V tej afriški državi je namreč običajno, da družine in prijatelji sedijo in jedo nsimo skupaj, saj to krepi vezi in spodbuja občutek pripadnosti. Ob posebnih priložnostih, kot so praznovanja in družinska srečanja, pa je nsima obvezno glavna jed na mizi, strežejo pa jo tudi v vseh restavracijah v Malaviju. Poseben je tudi obred uživanja te afriške polente. Običajno gostje sedijo za mizo ali na tleh, preden pa začnejo obed, si morajo umiti roke, ker se nsima obvezno jé z rokami – majhno kepico vzamejo v desno dlan, jo zvijejo v kroglico in pomočijo v prilogo. Posebno vešči jedci naredijo v kroglico še vdolbino, da lahko zajamejo več dodatkov. Kot pri številnih afriških tradicijah je pri prehranjevanju zelo pomembna tudi starost jedcev. Tako umivanje rok pred jedjo in po njej kot gnetenje kroglic iz kuhanega zdroba začne najstarejši, sledijo vsi preostali po vrsti po starosti.
