Družinski kmetiji poveljuje Edvard Reya, tretja generacija, ki se tod ukvarja z vinarstvom, s tem da sta na domačem posestvu v Kozani zrasla velika sodobna klet in degustacijski prostor s prenočišči.
Vsaka generacija ima lasten pogled na izbiro sort in slogov vin, ki prihajajo na trg. Sami ste se, potem ko ste prevzeli kmetijo, posvetili predvsem pridelavi maceriranih vin, zadnja leta pa ste ponovno več pozornosti namenili svežim in bolj lahkotnim vinom. Je to posledica zahtev trga?
Jasno je, da mora vsak vinar slediti trendom. Moj stari oče je podedoval kmetijo in hišo, pozneje so se širili vinogradi, oče pa je kmetijo prevzel leta 1991 in se začel profesionalno ukvarjati z vinom, ker je tako kot večina briških kmetij pred tem tudi naša slonela na sadjarstvu. Ko sem po njegovi smrti leta 2006 prevzel kmetijo, sem sprva nadaljeval delo očeta, ki je prideloval večinoma sveža vina in penine. Potem sem postopoma začel z obdelovanjem trt na ekološki način, certifikat smo dobili leta 2019, ampak pridelave maceriranih vin se nisem lotil samo zato, da bi imel oranžna vina, ampak zato ker sem želel, da vina fermentirajo na spontan, naraven način brez dodanih kvasovk. To je bilo še precej pred modo oranžnih vin. Ampak svežim vinom se nisem nikdar odpovedal. Tudi peninam ne. Moj oče je bil eden prvih v Brdih, ki so začeli stekleničiti penine, pridelane po klasični metodi, že leta 1995 in so še vedno prepoznavna ponudba naše kleti. Sicer pa imamo kar pester izbor sort, pridelamo pa dvanajst različnih vin. Od charonnaya, sivega pinota, cabernet franca, merlota …, ampak moja najljubša sorta je tokaj oziroma sauvignonasee, jakot, sauvignon vert ali zeleni tokaj, čez mejo v Italiji ji rečejo friulano, ki je z nesrečnim imenom na trgu izgubila veliko. Upam, da bomo enkrat izbrali enotno ime, da ga bomo lahko uspešno tržili, ker je izjemna sorta z izrazito aromatiko.
Danes se zdi, da je moda oranžnih vin v zatonu. Je morda razlog tudi v tem, da je bilo marsikaj »oranžnega« na meji pitnosti?
To je res, veliko teh vin je imelo kar precej ocetne kisline, ampak povpraševanje po oranžnih vinih je po mojem mnenju upadlo tudi zaradi tega, ker je kupna moč v zadnjih letih močno padla, macerirana vina pa so dražja. Trg danes nedvomno zahteva vina bolj lahkotne in sveže narave po zmernih cenah. Ampak sam zadnji dve leti svežih vin praktično nisem mogel pridelovati, ker je bilo na posestvu gradbišče. Bolj kot s pridelavo in prodajo vin sem se moral ukvarjati z gradbenimi posli. Letos se stvari spet vračajo v stare tirnice.
Ali se bo glede na podnebne spremembe in vinsko modo sestava vaših vinogradov
v prihodnosti kaj spreminjala?
Ne. Edino, kar nameravam, je to, da bom poskusil z eno novo tolerantno oziroma proti bolezni in škodljivcem bolj odporno sorto bronner. Gre za sorto, ki ima višjo stopnjo kisline in manj sladkorja, zato se mi zdi primerna za pridelavo penine. Vinogradov pa ne bom širil. Moj osnovni cilj je, da iz pridelanega grozdja naredim čim boljše vino.
Kako pa je z vinskimi posodami? Danes so pri vinifikaciji moderne amfore, betonska in lesena jajca, večji leseni sodi … Kako manevrirate v zvezi s tem?
Na naši kmetiji tradicionalno prisegamo na uporabo lesa, imam pa tudi tri betonska jajca, ker me je zanimalo, kakšna je razlika v samem procesu vinifikacije, nekaj vin pa je pridelanih v inoks posodah. Ampak po mojem mnenju je les še vedno tisti, ki da vinu dušo.
Kako pa je s prodajo? Večina vinarjev, ne samo v Sloveniji, temveč povsod po svetu, tarna, da je prodaja vin v precejšnjem upadu.
Sam sem nekako polovico vina prodal na evropskem trgu, polovico pa na domačem, ampak kot sem že povedal, sem se bil zadnji dve leti primoran posvetiti gradnji, tako da je prodaja malce trpela. Po drugi strani pa smo s turizmom, prenočišči in degustacijami kar dobro pokrili ta upad prodaje.
Vaša nova klet je še ena izmed mnogih sodobnih, že kar malce pompoznih vinskih kleti v Brdih.
Ali se vino sploh še lahko prodaja brez tega, da imaš veliko, moderno klet in dizajnerski degustacijski prostor ter prenočišča?
Modernizacija mora iti v korak s tradicijo, saj danes gostje, ki pridejo k nam vinarjem, poleg dobrega vina pričakujejo še luksuz. Zato je paket, v katerega sodijo lep degustacijski prostor in prenočišča, postal že skoraj nuja.
Ampak bazena pa nimate?
Še ne. Trenutno imamo novo klet, degustacijski prostor in sobe, gradnja bazena pa je tudi v planu. Če imaš bazen, se gostje še hitreje odločijo za prenočitev.
Ampak ali ni po drugi strani vsa ta ekologija in pridelava naravnih vin malce skregana z logiko futuristične kleti in bazena zraven nje?
Menim, da ne, ker to sodi v sodoben marketinški koncept in za vinarja prav to, poleg dobrih vin, predstavlja tudi referenco za prodajo. Prihodnost vinarstva je po mojem mnenju v spoju tradicije, modernih tehnologij in tudi turizma. Ker najlepše je prodati vino na domačem dvorišču. Naš cilj je, da bomo trideset odstotkov vina prodali v naši kleti, ker če vina prodajaš prek distributerjev, plačaš trideset odstotkov provizije. Če pa izvažaš, moraš ceno še dodatno spustiti.
Zakaj pa potem večina vinarjev išče trge večinoma v tujini?
Tujina ni več obljubljena dežela, če se tako izrazim. Če vina prodajaš v tujino, moraš imeti zadostne količine. Nekaj kartonov se ne splača voziti v tujino.
Kaj pa turisti pijejo, ko pridejo k vam? Po katerih vinih je največ povpraševanja?
Pravzaprav ne bi mogel reči, da povprašujejo zgolj po svežih belih vinih, ki so dandanes moderna. Tudi macerirana vina gredo dobro v promet, če pa posplošim, bi lahko rekel, da so naša paradna prodajna vina penine, macerirana sivi pinot in rebula, cabernet franc in svež tokaj.
Vse več vinarjev ima danes v svojem portfelju že tudi sokove različnih vinskih sort. Se boste podali tudi v to smer? Ali kakšni gosti že sprašujejo po sokovih ali brezalkoholnih vinih?
Za zdaj ni k nam prišel še nihče, ki bi povpraševal po tem, sicer pa me to niti ne zanima. S tem se lahko igrajo tisti vinarji, ki imajo velike količine pridelanega grozdja.
