Tudi pri nas je že kar precej let nekaj takšnih, ki prodajajo vina v ličnih, unikatnih steklenicah, ki so jih oblikovala morja in reke, največje podmorske kleti pa so trenutno v Franciji, Španiji, Italiji, Grčiji, na Hrvaškem in v ZDA. Ideja, da se morje ali reka spremenita v vinsko klet, ni nova. Arheologi so med kopanjem pod gladino morja in proučevanjem brodolomov že v 19. stoletju našli steklenice, ki so bile po desetletjih pod vodo presenetljivo dobro ohranjene, za največjo tovrstno najdbo pa velja veliko odkritje šampanjcev v Baltskem morju leta 1997.
Potopljen vinski zaklad carja Nikolaja ll.
Kot pravi zgodba o enem največjih potopljenih vinskih zakladov, je med prvo svetovno vojno leta 1916 švedsko ladjo Jönköping na plovbi iz Švedske proti Finski, ki je bila takrat del Ruskega imperija, v Finskem zalivu torpedirala nemška podmornica U-22. Ladja je skupaj s tovorom, med katerim je bilo tudi približno 3000 steklenic šampanjca Heidsieck letnika 1907, namenjenih carski družini Nikolaja II., potonila na globino okoli 60 metrov in tam počivala 80 let, dokler je niso leta 1997 odkrili švedski potapljači. Ko so iz morja potegnili potopljeno bogastvo, so vinski strokovnjaki odkrili, da je bilo poleg neizmerno lepe steklenice, oblečene v najrazličnejši morski živelj, tudi vino še vedno v izjemni kondiciji, to pa so pripisali temu, da je bil pritisk na globini enak pritisku v steklenici, stalni temperaturi morja okrog štirih stopinj Celzija in temi, ki vlada v teh globinah.
Potopljeni šampanjci so takoj postali velik hit, prodajali so jih po neizmerno visokih cenah, celo do 150.000 dolarjev za steklenico. Podobne najdbe so si sledile. Leta 2010 so prav tako iz Baltika švedski potapljači v bližini Alandskih otokov na kopno izvlekli 168 steklenic mehurčkov šampanjskih hiš Juglar, ki ne obstaja več, Veuve Clicquot in Heidsieck različnih letnikov, razpetih med 1830 in 1840, kar je bil takrat najstarejši še piten šampanjec na svetu. In tudi pri tej najdbi se je vinska stroka strinjala, da je bil okus skoraj 200 let starega vina harmoničen, intenziven, z notami oreščkov, usnja, sadja in cvetlic. Leta 2011 so na dražbi na Alandu prodali steklenico Veuve Clicquota za 30.000 evrov, steklenico Juglarja pa za 24.000 evrov.
Največkrat za darilo
Danes so morja praktično povsod po svetu že postala vinske kleti, v njih pa vinarji potapljajo svoje utekočinjene zaklade. Najbolj znani primerki vinskih kleti, potopljenih v morje – po vsem svetu naj bi jih bilo že več kot 100 – so Gaia iz Grčije, Cantina Santa Maria la Palma Crusoe s Sardinije, Crusoe Treasure iz Baskije, Mira Winery iz Alicanteja, Château Larrivet Haut-Brion iz Bordeauxa, Abissi iz Ligurije, Ocean Fathoms in Wine of the Sea iz ZDA, Edivo Vina s Pelješca ter Coral Sea Wines, ki domuje v podvodnem svetu otoka Pag. Slednja velja za eno največjih podvodnih vinskih kleti na svetu, s tem da ne prideluje lastnih vin, temveč na zorenje pod morsko gladino potaplja vina različnih vinarjev iz Francije, Nemčije, Srbije in Italije, pa tudi šampanjskih hiš, kot sta Drappier in Leclerc Briant, ki del svojih vin zorita v Atlantiku, ter Veuve Clicquot, ki pa svoja vina zori tudi v Baltskem morju.
V Sloveniji je bil prvi podmorski kletar Silvo Črnko z Jarenine nad Mariborom. Leta 2009 so Črnkovi v Piranski zaliv oziroma v eno izmed školjčišč potopili prve steklenice svojih penin, ki so tam ostale eno leto, poimenovali pa so jih oceanus. Kot je povedal gospodar družinske kmetije, je to idejo dobil po tem, ko se je pred leti hčerka potapljala s prijatelji in so nekaj steklenic pred vročino skrili na varno na dno morja. Ko so kasneje analizirali nekaj statističnih podatkov o globini, na kateri so bile steklenice, in to, kakšna temperatura je bila pod vodo, so ugotovili, da bi glede na odlične pogoje morje lahko nadomestilo njihovo matično vinsko klet. Najnovejše primerke steklenic oceanusa, odetega v školjke in druge organizme, so iz morja dvignili pred dobrim letom. »Steklenice penine in rumenega muškata imamo na globini 20 metrov, kjer že vladata tišina in tema, potapljamo pa jih vsakih pet let, tako da proces sekundarne fermentacije in zorenja vina potekata pri idealnih temperaturnih pogojih od 12 do 13 stopinj Celzija. In ko steklenice potegnemo iz vode, v morje potopimo novo rundo,« je povedal Črnko. Cena teh vin je precej visoka, giblje se okrog 300 evrov, zato se steklenice najpogosteje prodajajo za darila. »V gostilnah in restavracijah tega vina ni na prodaj. Največkrat nas kličejo, ko hočejo naše vino kupiti za kakšno posebno darilo,« je še dodal.
Črnko pa ni edini, ki danes trži lične steklenice vina, zorjenega pod morjem. Igor Tomažič s Huma v Goriških brdih je vina, okrepljena pod morjem in odeta v ostrige, različne školjkice, korale, cevkarje in druge morske organizme, najprej prodajal pod blagovno znamko dulcis mare, danes pa so njegova vina iz podvodnega vinskega sveta bolj znana pod imenom mare santo in so postala del poslovnega imperija Iva Boscarola. Unikatne steklenice, ki jih je oblikovalo slovensko morje, je mogoče dobiti še na vinogradniški družinski kmetiji Rebula na Krasu. Njihova po klasični metodi pridelana penina iz malvazije anastazija je štiri leta in devet mesecev počivala 20 metrov pod morsko gladino, nato pa še štiri leta v domači kleti.
Tudi reka pusti pečat
Potapljanja vin v reke je veliko manj kot potapljanja v morje. Razlogi so praktični, saj je tok v rekah močnejši in lahko premika steklenice, večje je nihanje temperature, reke so še veliko bolj onesnažene kot morja, pritisk v njih je precej manj stabilen kot v morju, povrhu tega pa tudi steklenice niso tako estetsko opremljene z ostanki živalskega sveta, ki se je odločil živeti v simbiozi s steklovino. Kljub temu se je v Sloveniji kar nekaj ljudi spopadlo z rečnim kletarstvom. Na lansko martinovo so na primer v vinski hiši Puklavec Family Wines v sodelovanju z Zavodom za turizem, kulturo in šport Ormož izvedli prvi dvig vin in penin iz Drave – 102 steklenici šipona in 241 steklenic penine iz te sorte grozdja je odležalo v reki natanko eno leto. Nazaj v vodo so potem spustili nove steklenice, ki jih bodo odpirali za letošnje martinovo. »Reka je zagotovo pustila pečat na penini, zaradi konstantne temperature, toka, ki povzroči rahlo gibanje, ter teme in pritiska pod gladino. Rezultat je penina, ki je bolj strukturna in ima močnejše telo kot tista, ki je zorela v kleti,« je lani ob krstu prvih steklenic dejal njihov glavni enolog Luka Radiček.
Sicer pa po rečnem kletarstvu slovijo tudi v največji peničarski hiši v Sloveniji, v Radgonski kleti, ki svoje zlate mehurčke potaplja v reki Muri, in pri Mastnakovih iz Posavja. Njihova penina valvasor savus je ena izmed vin iz portfelja združene vinske hiše Mastnak & Frelih Winery ter je bila eno leto potopljena v reko Savo, in sicer na sotočju z reko Sopoto pri Radečah, na globini šestih metrov. Vsakega decembra opravijo dvig steklenic iz reke in v njo spustijo nove primerke penin, ki bodo na dnu reke eno leto čakali, da jih povlečejo iz vode. Potapljanje so začeli že pred 13 leti, tako bolj za zabavo, danes pa na leto v Savo odložijo 300 steklenic. »Med vinom, ki zori v kleti, in tistim, ki zori v reki, je malce razlike. Mehurčki so za odtenek bolj nežni, niso pa to ne vem kako velike spremembe,« razlaga Marko Mastnak. Kot pravi, je povpraševanje po rečnih peninah precejšnje – kar imajo, prodajo sproti, spet večinoma za darila.
