Alain Ducasse je eden najvplivnejših kuharjev vseh časov, znan po rekordnem številu Michelinovih zvezdic in globalnem kulinaričnem imperiju. Čeprav ga danes praktično ni več videti v kuhinji, pa vodi mednarodno mrežo restavracij, hotelov, kavarn, svetovalnih projektov za letalske in ladijske družbe ter številne luksuzne znamke, kot je na primer Chanel, povrhu pa še več gastronomskih šol in založbo ter tovarno sladoleda in čokoladnih dobrot. Slovi kot kuhar, ki je v svoji malce več kot štiridesetletni karieri zbral 21 Michelinovih zvezdic in je eden redkih v zgodovini, ki je imel sočasno tri Michelinove zvezdice v treh različnih mestih, ter edini, ki je preživel strmoglavljenje letala in imel opraviti z baskovskimi teroristi.
Letalska nesreča kot prelomnica
V nasprotju z romantično predstavo o kuharskem mojstru, ki skrbno pregleda vsak krožnik, ki iz kuhinje roma za mizo h gostu, Ducasse raje poudarja, da je njegova naloga predvsem ustvarjanje sistema, pa naj bo to restavracija, vaška gostilna, hotel ali kavarna. Zato je postal sinonim za strateško gastronomijo, njegov pristop pa je navdihnil generacije mladih kuharskih mojstrov, ki danes vse bolje razumejo, da vrhunska kuhinja ni le vprašanje talenta in medijske prepoznavnosti, temveč tudi vodenja in logistike. Rodil se je leta 1956 v Orthezu v Franciji. Kot je pripovedoval v številnih intervjujih, je odraščal na kmetiji v Castel-Sarrazinu v jugozahodni Franciji in že kot otrok spoznaval sveže sestavine in tradicionalno kuhanje.
Ker ni bil ravno ljubitelj dela na polju, se je raje zatekal v kuhinjo, kar je zanj pomenilo umetniški izraz svobode. Pri šestnajstih letih je tako na krilih lastne svobode začel vajeništvo ter krožil po številnih restavracijah in hotelskih kuhinjah po Franciji, dokler leta 1977 ni postal pomočnik takrat enega najbolj znamenitih francoskih kuharjev, Rogerja Vergéja, v restavraciji Moulin de Mougins ob Azurni obali, v bližini Cannesa. Prav ta izkušnja je po njegovih besedah oblikovala njegov kuharski slog, ki še vedno temelji na naravnih sestavinah, preprostosti in sezonskih jedeh. Samostojno kariero je začel leta 1980 kot glavni kuhar restavracije L'amandier v Mouginsu, mestecu na Azurni obali, leto kasneje pa je prestopil prag restavracije La Terrasse v Juan-les-Pinsu, kjer je leta 1984 začel osvajalski pohod na Michelinove zvezdice in si takoj prislužil dve. To pa ni bil edini razlog za praznovanje v tem letu, saj je malce po tem preživel hudo letalsko nesrečo. Z majhnim letalom tipa piper PA-23 aztec je iz Saint-Tropeza skupaj s svojo kuharsko ekipo letel proti Courchevelu v francoskih Alpah, letalo pa je zaradi slabega vremena in megle strmoglavilo v gorovju Épine blizu Chambéryja. Ducasse je bil edini preživeli, a hudo poškodovan. Preživel je kar petnajst operacij in vse leto preživel v bolnišnici, rehabilitacija pa je trajala več let. Vendar je, kot je kasneje poudaril, prav ta nesreča pomenila prelomnico v njegovem življenju, saj je med okrevanjem začel razmišljati o vodenju kuhinje na daljavo, kar je pozneje omogočilo širitev njegovega globalnega gastronomskega imperija.
Discipliniran in manj impulziven
Kot je rad pripovedoval, je po vrnitvi v življenje postal še bolj discipliniran, ustvarjalen, strateško usmerjen in manj impulziven, kar je v praksi pomenilo to, da je leta 1986 prevzel vodenje ene najelitnejših restavracij Le Louis XV v Hôtel de Paris v Monte Carlu in pri 33 letih postal takrat najmlajši kuhar, ki je hotelski restavraciji priboril tri laskave Michelinove pentagrame.
Leta 1996 je odprl restavracijo v Parizu v Le Parc Sofitelu, ki je v osmih mesecih dobila tri zvezdice, leta 2000 pa je vstopil še na ameriški trg z restavracijo v New Yorku v Essex Housu, ki je leta 2005 dobila tri zvezdice, s čimer je postal prvi kuhar s tremi restavracijami s tremi zvezdicami hkrati (Monako, Pariz, New York). A to ga ni ustavilo, saj, kot rad omenja v javnih nastopih, zvezdice niso cilj, ampak rezultat strasti, tako da je svoj gostinski konglomerat razširil še v Azijo in na Bližnji vzhod. Leta 2011 je skupaj z danes že pokojnim velezvezdnikom francoske kuhinje, Joëlom Robuchonom, kuhal na poroki princa Alberta II. Monaškega in Charlene Wittstock.
Odhod v davčno oazo
Vendar Ducassovega gastronomskega osvajalskega pohoda niso povsod sprejeli z odprtimi rokami. Ko je leta 2004 pri Biarritzu na baskovskem območju Francije odprl razkošen gostinski in hotelirski kompleks Ostapé, so se nad »tujce« v svoji deželi spravili baskovski nacionalisti z bombami. V letih 2006 in 2007 je bilo luksuzno letovišče tarča več bombnih napadov, ki so jih sprožili baskovski nacionalisti, povezani v organizacijo Irrintzi, nekakšno sestrsko frakcijo znamenite Ete, češ da takšni razkošni turistični projekti ne sodijo med Baske. Ena izmed eksplozij je celo odjeknila, ko je bilo v restavraciji okoli 47 gostov, a ni bil nihče huje poškodovan. Ducasse se je iz projekta umaknil potihem in brez medijske kampanje. Nikdar ni javno polemiziral z napadalci, niti ni dajal političnih izjav, se je pa zato lotil novih podvigov, med katerimi je bilo tudi sodelovanje z Evropsko vesoljsko agencijo pri razvoju hranljivih in okusnih jedi za astronavte.
Leta 2008 se je odpovedal francoskemu državljanstvu in postal državljan kneževine Monako, da bi plačeval nižje davke, ter zaradi tega postal predmet javnih debat o davčnih beguncih. A tudi to je preživel in se raje posvečal humanističnim projektom, kot opisuje svoje gostinske podvige, saj, kot je večkrat poudaril v raznih intervjujih, ga bolj kot tehnična popolnost krožnika navdihujejo ljudje, odnosi med njimi in izkušnja za mizo, za katero pravi, da je zadnji resnično civiliziran prostor. Pogosto govori tudi o kuhinji kot o ravnovesju med zemljo, morjem in zelenjavo, pri čemer meso ni nujno vedno v ospredju.
Restavracije po vsem svetu
Danes ima več kot trideset restavracij v Parizu, Provansi, Londonu, Kjotu, Macau, Tokiu, Bangkoku, Dohi in New Yorku (za leto 2027 pa načrtuje odprtje restavracije v Savdski Arabiji) ter gastronomski šoli v Parizu, s tem, da je ena namenjena profesionalnim kuharjem, druga pa širši javnosti in ljubiteljskim kuharjem. V obeh njegovi profesorji poučujejo tehnike francoske visoke kuhinje in tudi sodobne interpretacije tradicionalnih jedi, a vedno s poudarkom na kakovosti sestavin. Poleg tega je napisal številne kuharske knjige in priročnike, ki pokrivajo vse od osnov klasične francoske kuhinje do visoke gastronomije ter menedžmenta restavracij. Njegove publikacije se uporabljajo kot referenčno gradivo v mnogih kulinaričnih šolah po svetu, kar utrjuje njegov vpliv na nove generacije kuharskih mojstrov. Od leta 1999 je tudi predsednik Teritorie, ki se je prej imenovala Châteaux & Hôtels Collection in Les Collectionneurs ter združuje neodvisne butične hotele in restavracije v Evropi, predvsem v Franciji in Italiji, ter svetuje pri odpiranju novih restavracij, konceptov in hotelov po svetu.
