Vladimir Boisa: Ko odprem amforo, je adrenalin močnejši, kot bi igral na košarkarski tekmi

Košarko sem igral v samih vinskih državah, v Sloveniji, Italiji, Grčiji, na Hrvaškem in v Španiji. In tako sem začel razmišljati, da tudi sam prihajam iz države, v kateri je vino tradicija. Prišel sem na idejo, da bi začel pridelovati vino po enakih postopkih, kot so ga stari Gruzijci pred osem tisoč leti. Brez elektrike, brez črpalke, v starih kvevrijih (amforah), ki so zakopani že vrsto let. Vprašal sem prijatelja, ali obstaja kje kakšna stara klet in ali bi jo lahko vzel v najem. Izkazalo se je, da ima njegov dedek klet in vinograd, ki je že deset let zapuščen. Začel sem čistiti vinograd in klet, prvih nekaj let sem plačeval najemnino kar s pridelanim vinom. Sto litrov na leto.

Bolj malo. Ko sem hodil po restavracijah s prijatelji, ki so se bolj spoznali na vina, sem se sproti učil. V času moje športne kariere se je največ vina med košarkarji pilo v Italiji. Ko sem igral pri Olimpiji, vina praktično nismo pili. Je pa res, da sem bil takrat mlajši. Starejši si, bolj ti prija kozarec dobrega vina.

Pridelam približno tri tisoč kilogramov grozdja na leto, iz česar nastane približno štiri tisoč steklenic vina rkatsiteli, ki je iz avtohtone bele gruzijske sorte grozdja, svojčas ene najštevilnejših sort vinske trte na svetu, in saperavi, ki je ena od redkih rdečih sort in ima barvila tudi v mesu grozdne jagode, ne le v kožici. Zato ima saperavi rdeč že sok ali mošt, medtem ko večina rdečih vin iz drugih sort grozdja dobi barvo šele z maceracijo. Prvič, leta 2014, s pridelkom nisem bil najzadovoljnejši, zato sem začel sodelovati z Ramazom Nikoladzejem, ki je eden najbolj znanih ekoloških vinarjev v Gruziji. Nekako se nisva ujela, za moj okus je bil preveč ekstremen in preveč oddaljen od mojega vinograda. Nato sem spoznal Gogija Dakishvilija, ki je bil letos tudi na festivalu oranžnih vin v Izoli, in postal je moj mentor. Ker dela za več velikih kleti, sicer uradno ne sme razlagati, da je moj mentor, zato imava dogovor, da vsem pove, da je moj trener.

On je zelo velik ljubitelj košarke, sam sem velik ljubitelj vin, zato imava lahko zelo odprte pogovore. Pred tremi tedni sem začel odpirati amfore, imam namreč dve za 1600 litrov, dve za 700 litrov, dve za 400, eno za 160 litrov in eno za 60 litrov in moram reči, da se njegov trening že pozna. Letos bo vino neverjetno dobro. Eden od razlogov, da sem uspešen v vinskem svetu, je v tem, da nisem odvisen samo od dohodka iz vinograda in iz kleti. Lahko se igram. Grozdje je v nekaterih amforah s peclji, v nekaterih brez. Ko po fermentaciji zaprem amforo, je šest mesecev ne odpiram. Popolnoma tako, kot je bilo pred 8000 leti. Vsak vinar danes malo odpre amforo in pokusi, kaj se notri dogaja. Jaz ne. Zato me, ko nastopi trenutek, da jo odprem, prevzame adrenalin, ki je močnejši, kot da bi metal za tri točke v odločilni tekmi v zadnji sekundi. Res je, da bi me čisto sesulo, če bi bilo vino neokusno, ampak rad bi bil drugačen, kot so drugi vinarji. Tudi žvepla dodajam veliko manj, kot je dovoljena meja za ekološko pridelavo, in vino filtriram samo s pretakanjem.

Črpalko sem moral kupiti, ker je preveč zapleteno prenašati brozgo iz amfore v stiskalnico z rokami. To sem počel tri leta in ugotovil, da je nesmiselno. Tudi luč z žarnico imam. Traktor pa si za nekaj del v vinogradu sposodim.

Celo prijatelji in športni kolegi najprej niso mogli verjeti, da imam res sam vinograd in klet ter da večino del opravim sam. Zelo dvomim, da sta Pirlo in Iniesta kdaj v vinogradu. Pri delu v vinogradu mi sicer pomaga prijatelj, ker iz Slovenije, kjer imam družino, ne morem kar tako potovati v Gruzijo, da bi šel kaj postorit v vinograd. Grem štirikrat, petkrat na leto. Od trgatve do polnjenja v steklenice pa opravim čisto vse sam. Vsako steklenico sem zaprl sam. Ročno. Pred kratkim sem imel na obisku v kleti delegacijo več kot dvajsetih ljudi, med katerimi je bilo tudi devet vinarjev in vsi so bili nad vini pozitivno navdušeni.

Od leta 1990 se je res lahko uporabljalo ime gruzijski konjak, nato pa smo morali spremeniti ime, ker je ime konjak zaščiteno. Ne izdelujem ga sam. Destilate po mojem receptu izdelujejo v tovarni žganih pijač v Gruziji. Gre za mešanice različnih letnikov, starih vsaj sedem let, ki so v različnih sodih in se na koncu zmešajo med seboj. Tudi sam brendi je nekakšna mešanica gruzijsko-slovenskega izvora. Narejen je iz gruzijskega vina v Gruziji, steklenica, čep in škatla pa so iz Slovenije. Steklenico mi je naredila steklarna Hrastnik. To sem jaz. Mešanica Slovenije in Gruzije.

Amfore so se spet začele uporabljati v zadnjih petnajstih letih. Prej se je vino proizvajalo v velikih zadrugah in je bilo je res slajše. Stalin je rad pil polsladki gruzijski vini kvančkara in kindzmarauli in po vsej Rusiji so takrat sadili vinograde s trtami, iz katerih so pridelovali ta vina. Gruzijsko tradicionalno vino je sicer suho vino. V amforah se ne da narediti sladkih vin.

Če se pošalim, lahko rečem, da je bil Igor Kokoškov najprej moj trener, potem sem jaz postal njegov šef, ko je bil še selektor gruzijske reprezentance. V Gruziji smo ga naučili, da je lahko s Slovenijo postal prvak. Vsekakor ni bilo naključje. Fantje skupaj s štabom so verjeli v nekaj velikega. Zraven pa je bilo tudi nekaj sreče. Zelo sem bil vesel.

Res me kliče veliko Slovencev, če hočejo navezati stike v Gruziji, ali Gruzijcev, ki želijo stike v Sloveniji. Sodelujem pa tudi z raznimi ministrstvi v Sloveniji in Gruziji. Tudi z urada predsednika so me že klicali, ali bi bil zraven, ko je v Slovenijo prišel gruzijski predsednik. A takrat sem bil na žalost v Gruziji. Če kdo potrebuje pomoč, rad pomagam. Tudi gruzijska reprezentanca hodi na priprave v Slovenijo.

Še vedno si to srčno želim.

Vseskozi se nekaj pogovarjamo. Trenutno sem sicer vpet v gruzijsko košarkarsko zvezo, decembra sem dobil nov štiriletni mandat na položaju podpredsednika zveze, ampak ni večje ljubezni, kot je Olimpija.