Malvazija, ki je nekoč veljala za namizno vino, ki se ga je pilo pri delu na polju in v vinogradu ter na počitnicah ob morju, najraje zmešanega z vodo ali radensko, je v zadnjih dvajsetih letih postala prodajna uspešnica in vino, ki se ga pije tudi v najboljših restavracijah in hotelih. In ne več samo v sveži izvedbi. Danes se iz grozdja malvazije pridelujejo penine, sladka vina in močna macerirana oranžna vina.
Prva teorija ali kar legenda o izvoru pravi, da malvazija izhaja iz kraja Malevizi na Kreti, druga pa, da naj bi ime dobila po benečanski trdnjavi Monemvasia na vzhodnem Peloponezu v Grčiji. Od tam so vino, ki je slovelo po močnih alkoholih, beneški trgovci pošiljali v Evropo, kjer je malvazija postala vino, ki se je pilo na beneških banketih. Bila je tako priljubljena, da so vinske trgovine v Benetkah imenovali kar malvasie, zato se je trta udomačila in ukoreninila po vsem Sredozemlju. Tudi pri nas, v Istri, na Krasu, v Goriških brdih in Vipavski dolini, od koder so prihajale različne dobrote med beneške hedoniste, na Portugalskem, kjer je sploh pridelajo največ, ter na Kanarskih otokih in Madeiri. Pratrtre malvazije – na svetu sicer obstaja več kot 50 različnih trt malvazije – so vinogradniki na slovenskem ozemlju skozi stoletja selekcionirali in ustvarili trte istrske malvazije, ki so postale v Istri najpomembnejša in najštevilnejše zastopana trta, sadili pa so jo tudi po preostalih treh primorskih vinorodnih okoliših. V Sloveniji je z malvazijo zasajenih več kot 900 hektarjev vinogradov, kar zajema slabih šest odstotkov vseh trt, ki rastejo v Sloveniji.
Zadružna in zasebna malvazija
To, da je malvazija postala moderno, predvsem pa kulinarično vino, opažajo vinarji tako v Istri, kjer so jo ustoličili za kraljico vinogradov in belih vin, kot tudi na Krasu, v Brdih in na Vipavskem. Povpraševanja po sortni malvaziji je vse več. Tudi vinogradov. Čeprav so se grozdi malvazije že v času Jugoslavije bohotili po vinogradih vse primorske vinske regije. A je moda pozneje narekovala, da je treba saditi več globalnih sort, kot so chardonnay, pinot in sauvignon. Največ malvazije v Sloveniji še vedno pridelajo v vinogradih in kleteh Vinakoper. Približno 850.000 litrov na leto. Glavni enolog največje istrske kleti Boštjan Zidar pravi, da je glavni razlog, da se je zanimanje za malvazijo v zadnjih letih povečalo, v tem, da se je v Istri z malvazijo intenzivno delalo zadnjih 20 let. »Ko se je začela doba refoška, je bila malvazija pomaknjena v ozadje. Vsi so hoteli pridelovati refošk, precepljalo se je trte. Pri nas pa smo malvazijo poskušali ohraniti in nadgraditi njeno kakovost. In to nam je uspelo. Od vinograda naprej. Z manjšimi donosi, z več kletarskega znanja in drugačnimi pristopi je prišlo do drugačnih malvazij, nad katerimi so ljudje presenečeni. Pa tudi dogodki, kot je festival malvazije, so širili njeno prepoznavnost med pivci vina,« pravi Zidar. In ne samo v Istri in drugod po Sloveniji. »Malvazija je postala moderna, tudi v tujini še ni rekla zadnje besede,« je prepričan Zidar.
Eden tistih, ki so veliko pripomogli k širjenju dobrega glasu o malvaziji kot modernem vinu, je Valter Pucer iz Nove vasi nad Dragonjo. Njegova malvazija znamke Pucer z Vrha je ena najbolj poznanih med celinskimi Slovenci pa tudi v slovenski Istri, hotelom po Istri so jo začeli prodajati že v sedemdesetih letih. »Še Brici mi priznavajo, da sem vso Slovenijo navadil piti malvazijo,« se šali Pucer, ki je specialist za malvazije. V družinskem krogu pridelujejo štiri različne vrste malvazije, opaža pa, da je zanimanja zanjo vsako leto več. »To je dejstvo. Je pa tudi res, da je malvazijo nekoč razvrednotila stroka. Šele zasebni vinarji smo odkrili potencial v malvaziji in jo naredili boljšo,« pravi Pucer.
Malvazija namesto chardonnayja in sivega pinota
Tudi v Goriških brdih je sortne malvazije vedno več in ob rebuli ter tokaju oziroma jakotu ali sauvignonassu, kot se uradno imenuje furlanski tokaj, postaja paradno briško vino. V časih intenzivnega vinogradništva so trte malvazije počasi začele izginjati iz briških vinogradov. Na posameznih trtah je bilo tudi do deset kilogramov grozdja, vino pa ni dajalo ustreznih rezultatov, zato so jih začeli odstranjevati. Pred leti, ko je kakovost posameznih vin začela prevladovati nad količino, pa je malvazija spet postajala stalnica v briških vinogradih. Kot pravi Andrej Srebrnič s posestva Bregar v Dolnjem Cerovem, je malvazija tudi v Brdih postala moderno vino. »Ljudje so jo začeli načrtno kupovati. Pred leti sta bila v modi sivi pinot in chardonnay, zdaj vsi iščejo tokaj, malvazijo in rebulo. Tudi v prihodnosti bo malvazija zelo pomembna sorta v Brdih in vinogradi z njo se bodo nedvomno širili,« pravi Srebrnič. David Lipovšek, ki vodi podjetje Vinoteka Brda, ki deluje po vzorcu konzorcija več kot 40 vinarjev z območja Brd, sicer opaža, da se tržni delež malvazije v Brdih ni pretirano povečal, ampak je predvsem upadlo zanimanje za svetovne sorte, kot sta chardonnay in sauvignon. »Povpraševanje po domačih sortah se je povečalo. V Brdih za rebulo, tokaj in malvazijo, ki so naše lokalne sorte. Ljudje se vračajo. Zanimanja za lokalne sorte bo vedno več,« o prihodnosti malvazije razmišlja Lipovšek.
Malvazija kot kulinarično vino
Na Krasu malvazije sicer ni veliko, prav tako ne vinarjev, ki jo imajo. So pa opazni in prepoznavni tudi po malvaziji. »Malvazijo se je pilo že nekoč. Povsod ob morju. Že takrat se je pokazalo, da je praktično edino vino, ki se ga da piti tudi poleti. Sploh na Hrvaškem so iz nje naredili pravi bum, saj pridelujejo konvencionalno tehnično svežo malvazijo. To je vino, ki ima malo manj taninov in je izredno pitno,« pravi Joško Renčel, Kraševec, ki je sicer bolj kot po svežih znan po maceriranih oranžnih vinih. Tudi malvaziji. »Ob dobrih letnikih lahko da malvazija več kot druga vina, ker ima visoko mineralnost in je izredno gastronomska,« je prepričan Renčel. Kot pravi, po malvaziji največ povprašujejo Italijani. Podobno kot Renčel razmišlja tudi Sebastijan Štemberger, ki grozdje malvazije fermentira v betonskih jajcih. »Malvazija je najboljše kulinarično vino,« pravi in doda, da ima na Krasu povsem drugačen okus od tiste iz Istre ali Brd. »Je bolj morska, slana. Za malvazijo pa tudi za vitovsko je nekoč veljalo, da trte bogato rodijo, vendar se iz grozdja ne da narediti velikih vin. Izkazalo pa se je ravno nasprotno. Iz starih avtohtonih trt je mogoče narediti izredna vina,« je prepričan Štemberger. Tako kot na Krasu je malvazije malo tudi v Vipavski dolini. Vendar tudi tukaj vinarji vidijo, da prihaja obdobje malvazije in da ta postaja modno vino. Davorin Colja iz Branika v Vipavski dolini je bil eden prvih, ki niso bili iz Istre in so se začeli udeleževati festivala malvazije. Takrat še v Kopru. »Na prvem festivalu nas je bilo pet,« se spominja Colja. Pred 30 leti so imeli Coljevi v Vipavski dolini največ trt malvazije. Vendar so grozdje prodajali zadrugi. Pred 15 leti so spremenili način vzgoje trt in začeli proizvajati svoje vino. Tudi sortno malvazijo, v sveži in macerirani različici. »Vsaka pokrajina ima svoj slog, značilnosti. Naše, vipavske so boj aromatične in nežne kot istrske. Pozna pa se, da je malvazija postala moderna. Je pa res, da je tudi vino, ki se izredno prilega vsaki hrani, zato se bodo vinogradi z malvazijo v Vipavski dolini zagotovo še širili,« je prepričan Colja.
