Ko je prišel k hiši traktor, niso več potrebovali osla, da bi nosil tovor ali pomagal pri oranju. Po podatkih Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) naj bi jih bilo na svetu 44 milijonov, od tega manj kot milijon v Evropi, največ v državah Sredozemlja. Preostali so v Aziji in Afriki. V Sloveniji je po zadnjih uradnih podatkih 1289 oslov in verjetno še precej takšnih, ki niso evidentirani. Se pa osli vračajo v hleve in na travnike. Ni jih mogoče opaziti zgolj na Primorskem, temveč tudi v preostalih delih Slovenije. Zato smo tudi ustanovili Društvo rejcev istrskega osla, da bi staro istrsko pasmo oslov, ki je bila nekoč že prisotna v slovenski Istri, vpisali na seznam avtohtonih pasem, vendar smo zaradi državne birokracije obupali. Ko so rejci ugotovili, da do tega ne bo prišlo, je večino minila volja do sodelovanja v društvu, saj brez priznane pasme niso upravičeni do subvencij. Hrvati so nas tudi na tem področju prehiteli in istrskega osla vpisali na svoj seznam avtohtonih pasem, poleg dalmatinskega in primorskega, ki je mešanica obeh pasem.
Kako se razlikujeta istrski in dalmatinski osel?Dalmatinski so tisti majhni sivčki, istrski pa je večji, temno rjav ali črn, ima bel gobček, bel trebuh in bele lise okrog oči, ki jim rečemo kar očala.
Kako pa je z mulami?Mule so v Sloveniji praktično izginile. Po neuradnih podatkih jih je pri nas zgolj pet.
Poleg spletnega portala Oslarija.si imate svoj zavod za raziskovanje in rejo oslov. Kaj raziskujete?Do pred kratkim ni bilo v Sloveniji narejene prav nobene znanstvene raziskave na področju oslov. Ni bilo ne diplome ne doktorata na to temo. Ker ni prišlo do vpisa na seznam avtohtonih pasem, je tudi akademska sfera dejala, zakaj pa bi raziskovali osle, saj so čisto prijazne živali, a nas v resnici ne zanimajo. Sam se z osli ukvarjam amatersko, o njih sem prebral veliko knjig, se izobraževal v tujini, tudi pri nas organiziral predavanja, vendar za kakšne bolj poglobljene znanstvene raziskave sam nimam sredstev. Vse, kar počnem na temo oslov, je izključno ljubiteljske narave.
Osle bolj kot ne poznamo s starih morskih razglednic in kot delovne živali. V zadnjih letih so postali moderni tudi v kulinariki. Osličje mleko, oslovsko meso, menda se dobi celo sir iz osličjega mleka.Zgodba o siru je nastala v Vojvodini, v narodnem parku Zasavica, kjer je neki gospod, ki redi osle, začel prodajati osličje mleko, nato pa je v marketinškem navdihu pred tremi leti začel prodajati še sir iz osličjega mleka. Ko sem se pozanimal pri strokovnjakih za osličje in kobilje mleko – osel namreč spada med kopitarje, tako kot konj in zebra, mleko oslic pa je skoraj povsem identično kobiljemu mleku –, so mi povedali, da je siriti osličje mleko povsem nemogoče, ker ne vsebuje kazeina. Če ga segreješ čez 40 stopinj, uničiš vse, kar je v njem dobrega, in dobiš belo vodo. Gospod, ki prodaja sir iz osličjega mleka, meša 40 odstotkov osličjega mleka s 60 odstotki kozjega, iz tega izdeluje sir in ga trži kot najdražji sir na svetu. Petdeset gramov stane 51 evrov. Sir iz osličjega mleka ne obstaja, gre za urbano legendo oziroma za popoln nateg.
Pri nas tradicije uporabe oslovskega mesa in osličjega mleka ni bilo. Še največkrat se je meso jedlo v italijanskih mortadelah, v katerih mora biti, če so narejene po zaščitenem postopku, določen delež oslovskega mesa. So pa v Italiji farme, na katerih pridobivajo mleko.Menda je v Italiji kakih sto oslovskih farm. Pri nas se oslovsko meso največkrat uporablja v salamah skupaj z govedino ali svinjino. Oslovskega mesa je na trgu izredno malo, mleka pa sploh ne. Ga je pa mogoče naročiti v spletnih francoskih in italijanskih trgovinah.
Koliko je pravzaprav povpraševanja po osličjem mleku, ki naj bi bilo nadvse zdravilno, kot ga oglašujejo razne »zdrave« trgovine?Kar veliko, vendar vsakemu povem, da najinih oslic ne molzem, ker nimava hleva, hleva pa nimava, ker je občina Komen šele po osmih letih sprejela prostorski načrt, po katerem ga lahko postaviva. Največ osličjega mleka se v Evropi proda za kozmetiko, ker je primerno za lajšanje najrazličnejših dermatoloških težav. Na spletu je ogromno ponudnikov kozmetike, narejene z dodatkom osličjega mleka. V Italiji pa je tudi veliko ponudnikov svežega mleka. Po njem povprašujejo matere, ki ne morejo dojiti ali katerih otroci imajo težave z dihali. Za odrasle naj bi bilo priporočljivo, ker naj bi krepilo odpornost. Je pa način molže pri oslicah povsem drugačen, pa tudi mleka imajo oslice bistveno manj kot krave ali kobile.
Znana je razstava istrskih oslov v Svetvinčenatu v hrvaški Istri, pa tudi oslovske dirke. Najbolj znana pri nas je dirka v Levpi ob Soči. V Hrušici so imeli celo dirko z osli, vpreženimi v nekakšne kasaške prikolice. Z eno izmed dirk se je ukvarjala tudi veterinarska inšpekcija zaradi mučenja živali.Te dirke so res neprimerne, ker lastniki dejansko jahajo osle. Zdaj pravijo sicer, da tega ni več, je pa še vedno glasna glasba kot na gasilski veselici. Če pomislimo, da osel sliši nekajkrat bolje kot človek, si lahko predstavljate, kakšen stres to predstavlja zanj. Zato tudi ne hodim več tja. V Angliji velja predpis, ki določa, da lahko osla jaha le oseba, ki je lažja od 50 kilogramov. Na grškem Santoriniju je pogosto videti, kako debeloriti turisti jahajo popolnoma izmučene osle. Zato so Angleži spodbudili akcijo, da bi tam omejili prenašanje turistov z osli.
Zadnje čase lahko poslušamo tudi zgodbe o tem, kako osli branijo črede pred napadi volkov, medvedov, šakalov.O tem se je res veliko pisalo, vendar pri nas na Krasu tisti, ki se vsaj malo spoznamo na stvari, trdimo, da je to povsem nemogoče. Ne želim reči, da Boris Grabrijan, ki je to izjavil in ima čredo ovac, ne ve, o čem govori. Ima dolgoletno prakso v reji drobnice, bil je predsednik Zveze društev rejcev drobnice Slovenije, na posestvu redi tudi več kot ducat oslov. On trdi, da je videl, kako so oslice pregnale volka, ki je prišel na pašnik, in da se je število napadov medvedov, volkov in šakalov zaradi oslov zmanjšalo. Če to poveste komu na Krasu, bo rekel, da gre za neslano šalo. V Prešnici pri Kozini je imel rejec oslov pred leti sto živali, potem pa so prišli volkovi in po dveh letih mu jih je ostalo trideset. Te je preselil v Gorenjo Trebušo nad Idrijo, kamor volkovi še niso zašli.
