Eden prvih vidnejših slovenskih enologov, ki se je poleg doma na Krasu ter drugod po Sloveniji proslavil še v tujini, je Miran Vodopivec, avtor več knjig o vinu in nekdanji direktor Vinakrasa. Med mlajšimi pa sta v tujini trenutno najaktivnejša Klemen Lisjak s Kmetijskega inštituta Slovenije, ki največ dela v Makedoniji, in Uroš Bolčina, ki si je svetovni sloves prislužil v vinski hiši Veralda iz Brtonigle v hrvaškem delu Istre. Veraldin refošk Istrian letnik 2015 je namreč na Decanterjevem tekmovanju leta 2016 postal najbolje ocenjeno rdeče sortno vino na svetu, kot glavni enolog pa se je pod Istriana podpisal prav Bolčina, ki je eden tistih, ki so se v vinski svet podali že med študijem. Nato je najprej kot navaden delavec v kleti, kasneje pa tudi že kot cenjen enolog in svetovalec deloval v Čilu in Avstraliji, na Portugalskem, Madžarskem, Novi Zelandiji, Hrvaškem in v Srbiji. Tudi v Sloveniji se je Bolčina podpisoval pod vina nekaj znanih vinskih hiš. Med drugim je pomagal pri nastanku blagovne znamke Guerilla iz Vipavske doline, nekaj let je delal kot glavni enolog v Kleti Vipava, danes pa skrbi za ugled in blagovno znamko vin v vinski hiši Santomas iz Šmarij v slovenskem delu Istre, ob tem da svetuje še nekaj drugim slovenskim vinarjem in lastnikom kleti.
»Če se primerjam s francoskimi enologi, delam zastonj«
Bolčina, ki je sicer doma iz Vipavske doline, trenutno pa živi v Kopru, pravi, da mu je prav Decanterjeva nagrada pri Veraldi dala adrenalinsko mero samozavesti in to, da ima danes kar veliko ponudb iz vinskih hiš z vsega sveta, da bi jim pomagal pri kreiranju vin. »Do zgodbe z Veraldo sem menil, da se lahko podpišem pod vino le v primeru, če spremljam njegov nastanek od začetka do konca. Danes sem prepričan, da imam toliko znanja, da lahko, kot to počnejo mnogi znani enologi, posamezno klet obiščem le enkrat ali dvakrat na leto, kar je dovolj, da pustim tam svoj pečat,« pravi Uroš Bolčina, ki trenutno v tujini svetuje in pomaga pri kreiranju vin le kleti Probus Vineyards iz centralne Srbije, kljub koronakrizi pa namerava sprejeti ponudbe iz drugih držav in kani zopet obkrožiti svet.
»V Srbiji je sicer prisotnih precej francoskih in italijanskih enologov, ki skrbijo za to, da je vino, ki gre na trg iz srbskih kleti, vsako leto popolnoma enako. Ni pomembno, ali je grozdje slabo ali dobro, z enološkimi postopki v kleti poskrbijo, da ima vino vsako leto enak okus. Sam na takšen način ne morem delati. Če sam nisem prisoten ves čas v kleti, še ne pomeni, da nimam nadzora nad pridelavo grozdja, gre za nekakšen virtualni način trgatve. Imam tam usposobljene ljudi, ki delajo točno tako, kot smo se zmenili, in jim lahko popolnoma zaupam,« še doda Bolčina, ki trdi, da lahko že na osnovi časa trgatve posamezne sorte določenega grozdja in mikrolokacije, kjer raste trta, definira potencial posameznega letnika, skladno s tem pa se prilagodijo postopki predelave. In kako zvezdniški so honorarji enoloških zvezd? »Z vsemi imam pogodbo za nedoločen čas in izstavljam mesečne račune. Če se primerjam s francoskimi enologi, delam zastonj. Vem pa, kaj znam in česa sem sposoben. Za marsikoga sem predrag, za marsikoga prepoceni, vem pa, da ne bi zmogel delati samo v eni kleti,« pojasni Bolčina.
Klasičen enolog je samo zdravnik
Matjaž Lemut iz Hiše pinotov Tilia iz Vipavske doline je eden redkih slovenskih vinarjev, ki so se izpopolnjevali v Švici in Kaliforniji. Danes kot svetovalec dela v vinski hiši Ipša iz vasice Ipši blizu Oprtalja v hrvaškem delu Istre in sodeluje s kletjo Feravino iz Feričancev v Slavoniji. Lemut pravi, da mu je prav tujina pomagala, da je dobil drugačen vpogled v svet ustvarjanja vin, in da prav zaradi tega lažje manevrira med različnimi okusi vinopivcev. Lemut je prepričan, da so slovenski enologi cenjeni v tujini, predvsem v vzhodnem delu Evrope, prav zato, ker znajo združiti znanje z zahoda z razumevanjem in značajem vzhodnoevropskega vinarja, ki pri ustvarjanju lastne blagovne znamke vin potrebuje večplastno enološko znanje in pomoč pri iskanju identitete njegove vinske hiše, vendar ne po zahodnoevropskem modelu, ki zahteva predvsem ogromno kapitalskega vlaganja ter uporabo raznih enoloških sredstev. »Slovenski enologi znamo presoditi, kje je ta meja in kje se začne golo nastopaštvo, kazanje mišic, kaj vse zmoreš, narediš s tehniko. Imamo izkušnje, da iz malega naredimo veliko, kar zlasti cenijo v vzhodni Evropi, ker vinogradništvo povezuje tri segmente. Vinograd, klet in komunikacijo. Dober enolog mora biti odgovoren, da pride iz vinograda dobro grozdje, da poteka v kleti vse tako, kot mora, in da se vino dobro prodaja. Klasičen enolog je samo zdravnik. Ampak to nima smisla. Pravi enolog mora pomagati vinarju izostriti identiteto in mu pomagati vzpostaviti in pozicionirati njegovo blagovno znamko na trgu,« meni Lemut.
Je pa to seveda težko, če lastnik kleti nima vizije, kaj bi rad. »Potem mu je treba predstaviti, kaj bi lahko postal. Če tega ni, ti nobeno enološko znanje niti znanje komuniciranja s pivci ne pomagata prav nič. Naša vrlina je, da znamo vinarju predstaviti možnosti, kaj je uresničljivo, in na osnovi tega skupaj naredimo načrt, kakšna bi lahko bila njegova identiteta pri pridelavi vina,« še doda.
Slovenci smo iskani pri profiliranju vina
Ena najmočnejših družinskih vinarskih inštitucij v Sloveniji je vinska hiša Edija Simčiča iz Vipolž v Goriških brdih. Mnoge vinske hiše in kleti na območju nekdanje skupne države, ki se hočejo profilirati na vse bolj krutem vinskem trgu, vse več vlagajo tudi v zvezdniška imena, s katerimi želijo po eni strani povišati kvaliteto vin, po drugi strani pa poskrbeti za to, da njihova vina nosijo še kanček glamuroznega pridiha. Aleks Simčič, ki bedi nad pridelavo in kreiranjem vinskih okusov, ki prihajajo iz kleti Edija Simčiča, je svoj podpis in znanje prodajal v Makedoniji.
»Nisem pa tam deloval kot enolog, temveč zgolj kot svetovalec. Bolj sem bil vezan na posel, ki ga imam z enim svojih naročnikov, tako da sem za kupca iz ZDA skrbel, da je bilo vino takšno, kot ga je želel, s tem, da pri tehničnih in enoloških postopkih nisem sodeloval. Bolj sem nakazal smer, v katero naj bi šel okus vina. So pa seveda zraven svoje blagovne znamke svojim kupcem in naročnikom prodajali tudi ime kleti Edija Simčiča,« o svojih makedonskih izkušnjah pravi Aleks Simčič. »V Makedoniji so pravzaprav samo velike kleti. V tehnologijo in opremo kleti so veliko vlagali, vendar jim primanjkuje znanja, ki ga ne moreš kupiti – profiliranje vina. To pomeni, da veš, kakšno in katero vino je smiselno pridelovati, da ga lahko prodaš, in katerega se ne splača. Slovenci smo tukaj zelo iskani,« je še povedal Simčič.
