Restavracija Most ima vse značilnosti turistom prilagojenega lokala, visoke cene in generično ponudbo, ki ima s Slovenijo približno toliko zveze kot koncept naše turistične politike, ki ji ni mar za slovenske goste, še manj za občane mestne občine. Posel je vezan na tople mesece, pozimi bi najraje kar zaprli.
Pa vendar. Restavracija Most lahko ponudi nekaj povsem solidnih jedi, ki presegajo klasične obrečne oderuhe, a se zdi, da je na našo soboto vse skupaj počasi pešalo, od predjedi do glavnih jedi. Temu je gotovo krivo tudi dejstvo, da je za veliko jedilnico, kjer so se omizja gostov med našo večerjo po dvakrat, celo trikrat zamenjala, skrbel zgolj en natakar, ki je bil na koncu ob sladicah sicer prijazen, a že opazno utrujen.
Kot rečeno, Most je ena najdražjih restavracij v Ljubljani. Kako smo to ugotovili? Tako, da smo cene primerjali z bližnjim, pregovorno predragim Asom in ugotovili: Most je malce dražji.
Tatarski biftek stane 19 evrov, torej več kot v Knafljevem prehodu. In, jasno, ne pripravljajo ga pri mizi. Pohvalimo lahko, da ni bil zmlet v pašteto in da je bil dobro začinjen.
Bolj praznega okusa je bil v naših krajih vse popularnejši vitello tonnato, torej rezine teletine s tunovo omako, ki so jih obložili z baziliko, češnjevimi paradižniki in kaprami. Mimogrede, kot hladno predjed si lahko naročite tudi čičerikin humus za, če verjamete ali ne, 18 evrov, podobno je z obvezno postrvjo in (to se zdaj nosi) cevichejem brancina.
Za začetek smo se tešili z vedno zanesljivo Slapšakovo penino brut za 5,60 evra na kozarec. Vinska karta obsega kar nekaj zanimivih slovenskih, predvsem primorskih vin, tujine pa je res malo. Praktično vsa vina postrežejo na kozarec, kar je res prijazno, so pa cene razmeroma visoke. Mi smo po penini popili kozarec chardonnayja Bagueri iz Kleti Brda za 4,7 evra, pri mesu pa nadaljevali z rdečo zvrstjo de Baguer iz iste kleti za 6,7 evra.
Zanimala nas je krompirjeva juha s tartufi, nasitna zadeva za osem evrov, ki ni bila slaba, se pa postavlja vprašanje, na kakšen način bomo v prihodnosti tartufe sploh jedli. Že v osnovi bi jih morali ribati pri mizi, a kaj, ko sta med gostinci zaradi občutno nižje cene bolj popularna tartufata in celo tartufovo olje. Lotili smo se tudi likovno res ne preveč atraktivnega, a še kar okusnega bučnega raviola za velikih 18 evrov, ki se je srečal z bučnim oljem, sirom in žajbljem, na krožniku pa so se znašli tudi nepotrebni grahovi poganjki.
Veliko več kot raviola je bilo ričote z govedino, divjimi gobami in vitlofom (19 evrov). Pravzaprav je bilo veliko ješprenja, govedine smo srečali bolj malo, tudi gobe niso pokazale svoje divjosti, pravzaprav jim je uspelo pripraviti zelo vodeno jed, ki jo je krasil surov, niti malo popečen in zato precej trd vitlof.
Škoda, da se kuharjem ravno glavna jed, goveji rostbif, menda iz proste reje, ki ga cenijo na 33 evrov, ni povsem posrečila. Meso je bilo trdo, krompirček utrujen, zelenjave je bilo preveč, zraven se je vrinila celo rukola. Kaotičnemu krožniku ni pomagala niti priložena pikantna omaka.
Če hočete jesti v Mostu tipično slovensko, se morate kar potruditi, še najbližje opisu sta klasičen jabolčni zavitek in hudo nasitni čokoladni štruklji. Kar presladki sladici je pospremil prijazni pikolit iz Kleti Brda, pol deci za štiri evre.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
