Badi v predmestju Umaga, ki ima sijajen razgled na Jadransko morje v daljavi, je skupaj s hotelom istega imena pravo majhno letovišče, primerno za krajše vikend dopuste. Seveda si je zlahka predstavljati dopustnike s severa Evrope, ki se tam nastanijo za dalj časa, konec koncev je v sklopu hotela tudi simpatičen bazen, a naši, slovenski gostje v ta del Istre najraje prihajajo na izlet ter kakšno kosilo ali večerjo.
Badi je prijetno urejen lokal, zunaj ga obkroža džungla rožmarina in orjaške agave, jedilnica je prostorna, moderna in udobna. Ni dvoma, da je to restavracija, ne konoba. Strategija Istre, moderne pokrajine s poceni konobami in tradicionalnimi hiškami, ki so si jo domačini in predvsem njihov idejni vodja Denis Ivošević pred leti zamislili, se je v zadnjih letih krepko spremenila.
Ob poceni konobah rastejo velike restavracije, ki napovedujejo nekakšen petzvezdični turizem, ki pa je omejen predvsem na poletje. Ne nazadnje je četa razkošnih restavracij v Rovinju, pa tudi v Poreču, pol leta enostavno zaprta. Večina se jih bo odprla za veliko noč, preostanek za praznik dela.
Medtem pa je Badi svoja vrata odprl v prvi polovici marca in začel ponujati svoj dobro uigran degustacijski meni petih jedi. Daljši s sedmimi jedmi še ni bil na voljo, so pa uslišali našo željo, da pokusimo prve letošnje divje šparglje.
Hrana je v Badiju neločljivo povezana z morjem in istrskimi specialitetami, kot so tartufi, pa tudi lokalnimi vini. Hišni vinar je sosed Moreno Coronica, tudi naši ekipi ljub pridelovalec, ki je večerji najprej pomagal s penečim uvodom. Peneča malvazija CO Due (6,5 evra za kozarec) je več kot solidna, njegova Gran Malvazija (43 evrov za steklenico), ki nas je kasneje spremljala ob degustaciji, pa konkretno vino, eno najbolj dovršenih belih v Istri.
Degustacija petih morskih intervencij stane na osebo 75 evrov, kar ni malo, a so sestavine, ki tvorijo večerjo, natančno izbrane, tudi sveže in lepo oblikovane na krožnikih. Že prva pozdrava, praline iz parmezana s paprično kremo in ocvrta trilja z vasabijem, sta se lepo ujela s tremi vrstami olja, Floro soseda Martinčiča ter dvema Chiavalonovima, v kateri smo pomakali mehak hišni kruh.
Jedi v Badiju so majhne, kvarnerski škampi kot prva jed še posebej. Surove nasekljajo, obogatijo z oljem in rdečim ribezom ter jim priložijo divje šparglje. Enostavna kombinacija, skoraj sladka in dišeča, kot rojena za spajanje s Coronicovo veliko malvazijo. Jed pa bi lahko bila dvakrat večja.
Podobno kot na pari kuhani, ohlajeni in narezani lignji s pomarančo, pomarančnimi perlami, čipsom iz čičerike in redukcijo rdečega vina. Nekaj res slastnih grižljajev.
Sledili so štirje casoncelli, hišne testenine s sipinim črnilom, po obliki malce podobne našim žlikrofom, ki jih napolnijo s kozicami in okopajo v eni najbolj zanimivih omak, kar smo jih jedli v zadnjem času, kombinaciji sladke koruze in kurkume.
Lepa ideja, po kateri je prišla na vrsto jed, ki smo jo najbolj nestrpno čakali. Zunaj degustacije smo si namreč naročili dodatno jed, povsem običajno fritajo z divjimi šparglji. Slišalo se bo čudno, a skoraj ni dvoma, da je bila najbolj pričakovana jed tudi najboljša. No, vsaj nam najbolj všečna.
Za glavno jed degustacije pa so postregli file divje orade z izvrstno hrustljavo kožico, cvetačno kremo in prepraženo zelenjavo s tabaskom. Na ribi so bili tudi črni tartufi, ki pa so bili bolj za okras, ker kakšnega vonja ali okusa niso oddajali.
Predsladica je pomarančna, bolj sladoled kot sorbet, sladica pa je na prvi pogled videti kot čisto prava mandarina. A le na prvi pogled – v resnici je »lupina« obarvana bela čokolada, polnjena je z nasitno kremo in mandarinino sredico ter postavljena na čokoladni drobljenec. V kozarcu se je zraven vrtela Corona Grande, elegantno sladko vino iz kleti Benvenuti.
Na koncu radi ponudijo žganice okoliških pridelovalcev, konec koncev so zadnje uspešnice iz Istre ravno žganice in likerji. V našem primeru je prišla na mizo konkretna pekoča biska iz kleti Rossi.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
