Najbolj znani predstavniki brendijev, ki naj bi izhajali tam nekje iz 15. stoletja, so seveda konjaki, iz francoske pokrajine Cognac, armanjaki iz pokrajine Armagnac v Gaskonji, ter njuni armenski, gruzijski in španski sorodniki. Slovenci smo svoj brendi, ki je produkt destilacije fermentiranega grozdnega soka, ki nato zori v hrastovih sodih, poimenovali vinjak in je bil sila moderna pijača še v času nekdanje skupne domovine Jugoslavije.
Starejše generacije se gotovo spomnijo znamenitega Slovinovega, Rubinovega ali Badlovega vinjaka, ki so med žganicami kraljevali od šestdesetih do devetdesetih let. Nato je prišla era znamenitega vipavskega vinjaka pilon, dandanes pa se v spretnosti pridelave in proizvodnje vinjakov poskuša marsikateri vinar. Vendar je le malo takšnih, ki svoje destilate tudi prodajajo kot uradno tržno blago, kar pa se tudi počasi spreminja. Tako kot smo pred leti dobili ogromno vrsto džinov, ki so nadomestili nekdanje sadne destilate in podobne alkoholne eliksirje, in so jim sledili prvi poskusi slovenskih viskijev, se obeta, da vse bolj trka na vrata tudi nova doba slovenskega vinjaka.
Slovinov vinjak je bil uspešna zgodba
Medtem ko se pravi konjak prideluje iz točno določenih sort belega grozdja (ugni blanc, folle blanche in colombard), v Sloveniji posebnih sort grozdja za proizvodnjo vinjaka nimamo, čeprav je kakovost vinjaka odvisna od vinske trte, podnebja, sestave tal in vzgoje vinske trte. Največkrat se pri destilaciji vina za vinjak uporabljajo vinski presežki. Sama zgodovina slovenskega vinjaka je povezana s podjetjema Slovin in Slovenijavino, ki sta bili nekoč med vodilnimi evropskimi podjetji, ki so se ukvarjala s proizvodnjo in distribucijo vina in žganih pijač.
Tako kot srbski Rubinov vinjak, ki je letos praznoval častitljivih 63 let, je tudi slovenski vinjak nastal v revolucionarnih šestdesetih letih. Rubinov vinjak se je sicer na začetku imenoval celo konjak, vendar so na zahtevo Francozov morali Srbi v začetku sedemdesetih z novim zakonom o označevanju pijač ime spremeniti. Dušan Brejc, enolog, mednarodni degustator in dolgoletni predsednik Vinske družbe Slovenije, je bil v Slovenijavinu enolog deset let. Sicer ne v času nastanka vinjaka, temveč kasneje, a se vseeno spominja, da je bil Slovinov vinjak načrtovana in zelo uspešna prodajna zgodba. »V Slovinu so imeli ogromno hrastovih sodov, ki so jih izdelovali tacenski sodarji pa tudi sodarji iz drugih koncev Jugoslavije. Slovin je bil finančno in distribucijsko vpliven, trg pa je bil v tistem času lačen novih stvari. Grozdja in vina je bilo tudi na pretek, tako v Makedoniji kot na Kosovu, proizvodna tehnologija za destilacijo je bila sodobna, zato so bili dani vsi naravni pogoji za uspešno zgodbo,« pravi Dušan Brejc.
Reprezentančni vipavski vinjak
Po razpadu obeh šišenskih velikanov, tako Slovina kot Slovenijavina, je nastopila doba vinjaka pilon iz Vipavske kleti, danes kleti Vipava 1894. Idejni oče takrat močno uspešne zgodbe je bil Silvester Lemut, takratni direktor kleti, ki je sklenil, da bodo presežek grozdja letine 1972 destilirali. Tako so 40 vagonov grozdja oziroma 35.000 litrov ožete rebule destilirali in ko so ugotovili, da gre za neverjetno dober produkt, je Lemut sklenil, da ga bodo pustili počivati v sodih. Pozneje, leta 1976, so potrebovali prostore v kleti, zato so ga ustekleničili in uporabljali predvsem v reprezentančne namene za poslovne partnerje. Sprva se je vipavski vinjak imenoval zemono po dvorcu Zemono, v katerem so ga postregli največ, kasneje pa so ga preimenovali v pilona, v čast ajdovskemu slikarju in grafiku Venu Pilonu. Vinjak pilon je še danes najbolj poznan in čislan slovenski vinski destilat. V začetku novega tisočletja je cena za steklenico te pijače dosegala tudi do 350 evrov. Danes je cena sicer padla, vendar se je sloves pilona ohranil in ga še vedno strežejo tudi v najboljših slovenskih gostinskih obratih tudi ob veliko bolj uglednih konjakih in armanjakih.
Matjaž Lemut, sin avtorja eminentnega vipavskega konjaka, ki danes uspešno upravlja vinsko klet in posestvo Tilia Estate – Hiša pinotov, pravi, da pilon ni šel v pozabo, vendar je še danes vinjak produkt, ki se na žalost dela le takrat, ko vinarjem v kleti ostajajo vinski presežki. »Vsak vinar se znajde po svoje. Skoraj vsak ima neki svoj hišni destilat, nekateri dodajajo v sode celo rozine ali rožič, da 'vinjaku' izboljšajo okus. Teh stvari ne moremo primerjati s konjaki. Zelo malo je takšnih, ki so se proizvodnje vinjaka lotili na čisto pravi tehnični način,« pojasnjuje Matjaž Lemut, ki sicer tudi sam sem ter tja napolni kakšen sod barika z grozdno-vinskim destilatom, vendar je ta pijača namenjena zgolj za popestritev kakšne degustacije. Bolj se je osredotočil na proizvodnjo destilata iz tropin – grape z imenom »bitch«, za katero pravi, da v njej vidi večji potencial, kot bi ga lahko dosegel z vinjakom, predvsem zato, ker se mu zdi zanimivo, kako iz stvari, ki je nihče ne ceni preveč, lahko narediš nekaj, kar bi marsikdo z užitkom pokusil.
Generacijsko mešanje vinjaka
Kljub temu da slovenskih vinjakov na trgu ni veliko, obstaja vse več takšnih, ki so se proizvodnje ene najbolj imenitnih žganic lotili resno. Ena takšnih je Vinska klet Metlika, kjer so leta 2019 na trg poslali vinjak z imenom stari vinjak Mathia de Luca in ga celo opremili s kratico VSOP. Pravi francoski konjaki se namreč označujejo z VS (Very Special), kar pomeni, da morajo zoreti v sodu najmanj dve leti, VSOP (Very Superior Old Pale), ki mora v sodu dozorevati najmanj štiri leta, XO (Extra Old) z najmanj deset let zorenja in XXO (Extra Extra Old), kar pomeni, da mora destilat počivati v hrastu najmanj 14 let. Kot pravijo v kleti Metlika, je njihov vinjak narejen iz najboljšega vina iz izbranega grozdja, nato pa še pet let zori v 225 litrskih hrastovih barik sodčkih, ime pa je dobil po Matiji de Luci (Mathia de Luca), metliškem meščanu in znamenitem trgovcu z vinom, ki je v 16. stoletju trgoval na Ogrskem in Kranjskem.
Istega leta kot metliški vinjak je na slovenski trg prišel tudi vinjak priznanega biodinamičnega vinarja iz Vipavske doline Mihe Batiča. Vinjak Oskar Extra je plod družinskega dela od sredine osemdesetih let naprej, ko je po besedah Mihe oče eksperimentiral z destilacijo različnih letnikov in sort vina. »Za vinjak se mora grozdje trgati prej, da ohrani kislino in da ne vsebuje preveč sladkorja. Danes uporabljamo povsem drugačne kotle za destilacijo, kot so se nekoč, naš vinjak pa je produkt mešanja vinjakov različnih letnikov in desetih različnih sort vina, ob tem da je najmlajši del v njem zorjen štirinajst let,« pravi Miha Batič. Prepričan je, da sta destilacija in zorenje vinjaka stvar več generacij. »Spomnim se, da smo bili pred leti na Kitajskem in smo pokušali različne žgane pijače – viski, star 30 let, naš družinski vinjak, ki sem ga prinesel s seboj, ter sto let star francoski konjak. Ne morem opisati, kakšna razlika v mehkobi in okusu je bila. Šele takrat sem ugotovil, kako smo majhni v primerjavi s Francozi. Šele naslednje generacije bodo lahko prišle do tega, da bo tudi slovenski vinjak lahko primerljiv s pravimi konjaki,« je prepričan Batič.
