Solata za elito: preprosta jed z jabolki, ki je postala simbol s statusom obsedene visoke družbe
Waldorfska solata, ki je kombinacija precej nenavadnih pritiklin v podobi jabolk, stebelne zelene in majoneze, je ena najbolj opevanih solat, še sploh zato, ker je ime dobila po prestižnem hotelu Waldorf v New Yorku.
24. 01. 2026, 09.00
Iztok Klemenčič
Čeprav za pripravo waldorfske solate pravzaprav ni potrebnega prav nič kuharskega znanja, je postala del ameriške kulinarične zgodovine in se je iz povsem preproste jedi preobrazila v eno najbolj čislanih jedi, ki jih še vedno strežejo na marsikateri gala prireditvi. Recept za solato je leta 1893 ustvaril Oscar Tschirky, po rodu Švicar, ki je bil v tistih časih, ko se je hotel imenoval še samo hotel Waldorf (danes je eden izmed hotelov verige hotelov Waldorf Astoria), nekakšen vodja celotnega ustroja hotela, zato je nadzoroval tudi hotelsko kuhinjo in je rad izumljal posebne jedi za svoje vsega dobrega in dragega navajene goste.
Waldorfska solata
Sestavine:
2 srednje veliki jabolki
2 stebli zelene
50 g rozin (ali grozdja)
50 g orehov
3–4 žlice majoneze
1 limona
sol in sveže mleti poper po okusu
Priprava:
1. Jabolki operemo in narežemo na majhne kocke, ki jih takoj pokapamo z limoninim sokom, da ne potemnijo. Zeleno narežemo na tanke kolobarje, orehe pa grobo nasekljamo in jih rahlo prepražimo na suhi ponvi, da dobijo več arome. Rozine namočimo v topli vodi za pet do sedem minut in jih odcedimo, posamezne grozdne jagode pa razpolovimo.
2. V večji skledi zmešamo vse sestavine, dodamo majonezo ter sol in poper po okusu in vse skupaj nežno premešamo, da se sestavine povežejo. Solato postrežemo kot predjed v manjših skledicah ali na krožničkih na listu zelene solate.
Kot pravi zgodba, so waldorfsko solato po navodilih Tschirkyja prvič pripravili na dobrodelnem plesu 14. marca 1893, takoj naslednji dan po uradnem odprtju hotela, banketa pa se je menda udeležilo tisoč petsto petičnih, a darežljivih gostov – in nemudoma je postala senzacija. Prvotni recept, ki ga je avtor zapisal v svoji kuharski knjigi The Cook Book by Oscar of the Waldorf oziroma po slovensko Kuharska knjiga Oskarja iz Waldorfa, je bil sicer presenetljivo preprost: narezana jabolka in zelena, pomešana z majonezo, solato pa so postregli na listih zelene solate. V dvajsetih letih 20. stoletja so Oscarjevi originalni solati začeli dodajati še orehe ter grozdje ali rozine in v tej obliki so jo najprej posvojili prestižni hoteli po ZDA.
/ Foto: iStock
Segedin
Sestavine:
800 g svinjskega mesa (pleče ali vrat)
700 g kislega zelja
2 večji čebuli
2–3 žlice olja ali svinjske masti
2–3 žlice sladke mlete paprike
2 lovorova lista
2 stroka česna
3 dcl vode
1 lonček kisle smetane
sol in poper po okusu
Priprava:
Čebulo olupimo in drobno nasekljamo. V večjem loncu segrejemo olje ali mast in popražimo čebulo, da postekleni. Dodamo na kocke narezano meso in ga rahlo popečemo ter vzamemo iz lonca, namesto njega pa vanj denemo poper, sesekljan česen in lovorova lista. Po minutki praženja lonec odstranimo z ognja in dodamo mleto papriko ter odcejeno kislo zelje in popečeno meso, nato pa lonec ponovno postavimo na ogenj. Prilijemo še vodo, da so vse sestavine prekrite. Segedin počasi na nizkem ognju kuhamo približno 1 do 1,5 ure oziroma dokler meso ni mehko, s tem da po potrebi prilijemo še malce vode. Ko je meso povsem mehko, lonec odstavimo, malce počakamo ter segedin obogatimo še s smetano in postrežemo v družbi v kosih kuhanega krompirja ali svežega kruha.
Nato je pljusknila še v Evropo proti Daljnemu vzhodu, tako da od začetka 20. stoletja naprej od Pariza do Tokia praktično ni bilo elitnega hotela, v katerem se ne bi bilo mogoče okrepčati s solato, ki je po eni strani poosebljala preprosto in lahko, osvežujočo jed, po drugi pa newyorški blišč in elitizem. Postala je simbol prefinjenosti in pogosto je bila prisotna na slavnostnih banketih, porokah in božičnih ter novoletnih večerjah povsod po svetu. Najprej so jo na mize nosili kot predjed, nato pa je postala tudi zaželena priloga h glavnim jedem ali kot samostojna jed, s tem, da so se skozi desetletja pojavile številne variacije z dodatkom različnih vrst sadja; naj bo to ananas, pomaranča ali granatno jabolko. Majonezo je marsikje nadomestil bolj zdrav jogurt, v novem tisočletju pa seveda še veganska majoneza.
/ Foto: iStock
Čokoladni piškoti s pistacijami
Sestavine
Za piškote:
120 g masla
100 g sladkorja
1 jajce
1 vrečka vaniljevega sladkorja
150 g gladke moke
30 g kakava v prahu
½ čajne žličke pecilnega praška
ščepec soli
Za preliv in posip:
150 g temne čokolade
2 žlički kokosovega ali oljčnega olja
50 g pistacij
Priprava:
Maslo in sladkor penasto zmešamo, dodamo jajce in vaniljev sladkor ter vse skupaj dobro premešamo. V drugi posodi zmešamo moko, kakav, pecilni prašek in sol. Suhe sestavine postopoma vmešamo v masleno zmes, da dobimo gladko testo, ki ga oblikujemo v majhne kroglice premera približno 2,5 cm in jih sploščimo ter položimo na pekač, obložen s papirjem za peko. Pečemo jih v predhodno ogreti pečici na 175 °C, približno 10–12 minut. Piškoti naj bodo na otip še rahlo mehki, saj se bodo strdili med hlajenjem. Vmes pripravimo čokoladni preliv tako, da temno čokolado raztopimo nad vodno kopeljo in ji dodamo olje, da bo čokolada sijoča in bolj tekoča. Polovico vsakega ohlajenega piškota potopimo v čokolado in takoj posujemo z grobo nasekljanimi pistacijami. Piškote postavimo na rešetko ali papir za peko in pustimo, da se čokolada strdi.
Waldorfska solata je bila omenjena ali uporabljena tudi v več romanih, televizijskih serijah in filmih. V kultni knjigi Ameriški psiho avtorja Breta Eastona Ellisa waldorfska solata nastopa kot del prefinjenosti visoke družbe in potrošniške kulture osemdesetih, ki je obsedena s podobo in statusom. Med drugim se je znašla v Simpsonovih in pa v muzikalu Cola Alberta Porterja Anything Goes ter v angleški humoristični seriji Fawlty Towers, v kateri se John Cleese norčuje iz ameriških gostov, ki sta si za večerjo zaželela waldorfsko solato.
