Sedmo čudo Portugalske je tudi priljubljen protistrup po kozarčku preveč
Caldo verde oziroma zelena juha je simbol portugalske kuhinje in ena najbolj prepoznavnih tamkajšnjih jedi.
06. 12. 2025, 09.00
Iztok Klemenčič
Caldo verde je sicer preprosta kmečka juha, ki tako kot večina danes slavnih jedi pooseblja domačo kuhinjo in uporabo lokalnih sestavin, strežejo pa jo tako na predsedniških banketih, porokah, na največjih portugalskih festivalih, kot sta festival svetega Antona v Lizboni in festival São João oziroma Janeza Krstnika v Portu, kot seveda v varnem zavetju svojih domov, najsi bo ob posebnih priložnostih ali pa kar tako, za vsakodnevno kosilo.
Caldo verde
Sestavine
500 g olupljenega krompirja
1 srednje velika čebula
2 stroka česna
200 g listnatega ohrovta
100 g klobase chorizo (lahko jo zamenjamo za kranjsko klobaso)
2 žlici oljčnega olja
1,5 litra vode
sol po okusu
Priprava
1 V večjem loncu segrejemo žlico oljčnega olja in na srednji temperaturi popražimo na drobno sesekljano čebulo, da postekleni, nato pa ji pridamo še sesekljan česen in ga pražimo slabo minuto, da izpusti okus. Ohrovtove liste narežemo zelo na tanko in jim odstranimo morebiten trdi del na sredini.
2 V lonec dodamo na kocke narezan krompir, dobro premešamo, da se okusi prepojijo in vse skupaj zalijemo z vodo. Začinimo s soljo po okusu in kuhamo približno dvajset minut oziroma tako dolgo, da krompir postane zelo mehak. S paličnim mešalnikom ali navadnim tlačilcem krompir zmeljemo oziroma pretlačimo v gladek pire. Kremast krompir postavimo nazaj na ogenj in mu dodamo na povsem drobno narezan ohrovt ter ju skupaj kuhamo še približno pet do osem minut oziroma toliko časa, da se ohrovt zmehča, vendar mora še vedno ohraniti svojo živo zeleno barvo. Tradicionalni caldo verde ima srednje gostoto, ni pregost in ni preveč voden, tako da količino vode prilagodimo po lastnem okusu.
3 Medtem ko se ohrovt kuha, v majhni ponvi na srednje nizki temperaturi rahlo prepražimo rezine svinjske klobase, a le toliko, da se iz njih izcedi nekaj maščobe in se okrepi okus. Koščke klobas dodamo v juho, nekaj pa jih prihranimo za dekoracijo. Juho s koščki klobase nato kuhamo še tri minute, da se okusi premešajo, nato pa jo postrežemo in okrasimo s koščki klobase.
V Lizboni na primer na festivalu pojedo tristo tisoč porcij te polnočne juhe, kot ji prav tako rečejo, saj jo po tradiciji začnejo jesti šele, ko se na urah ponoči na vrhu srečata oba kazalca, slovi pa tudi kot čudežno zdravilo za odganjanje slabosti po kakšnem popitem kozarcu rujnega preveč. Portugalski nacionalni zaklad v obliki juhe je pripravljen iz krompirja, čebule, česna, oljčnega olja, vode in soli, na drobno narezanih listov listnatega ohrovta ter koščkov dimljene iberske svinjske klobase, ki ji v Španiji rečejo chorizo, na Portugalskem pa chouriço.
/ Foto: iStock
Piščančja nabodala z rižem
Sestavine
700 g piščančjih prsi ali stegen brez kosti
10 nabodal
Za marinado:
4 žlice oljčnega olja
2 stroka česna
1 žlica limoninega soka
1 žlička sladke paprike
½ žličke dimljene paprike
1 žlička suhega origana ali timijana
sol in sveže mlet poper
320 g riža
mlada čebula
2 limoni
Priprava
Najprej pripravimo marinado, tako da v večji skledi zmešamo oljčno olje, česen, limonin sok, papriko, zelišča in sol. Piščanca očistimo in narežemo na kocke ter damo v marinado, ki jo hranimo v hladilniku vsaj dve uri. Če uporabljamo lesena nabodala, jih namočimo za pol ure v hladno vodo, da se pri peki ne zažgejo. Če nabodala pečemo na ponvi, jih pečemo na močnem ognju in pogosto obračamo, če jih v pečici, temperaturo v njej nastavimo na 220 stopinj Celzija, cmarimo pa jih tako dolgo, da meso postane zlatorjavo, a v notranjosti še ohrani sočno strukturo. Za prilogo skuhamo riž, ki ga obogatimo z limono, vloženimi oljkami in na drobno narezano mlado čebulo.
Kot pravijo raziskovalci kulinarične dediščine, so to krepčilno juho začeli pripravljati v 15. stoletju v regiji Minho na severu Portugalske. V surovi obliki so bili njena glavna sestavina sicer listi repe ali kake druge zelenjave, med katero je bil tudi ohrovt, kasneje, v sredini 18. stoletja, ko se je po Evropi začel za prehrano uporabljati še krompir, pa so ji dodali še tega zelenjavnega prišleka iz novega sveta, izbor zelenjave pa zožili na posebno sorto listnatega ohrovta, ki so ga začeli na veliko gojiti v Minhu.
/ Foto: iStock
Cimetov sladoled
Sestavine
400 ml sladke smetane
200 ml polnomastnega mleka
120 g sladkorja
1 žlica rjavega sladkorja
2 žlici mletega cimeta
ščepec soli
1 vrečka vaniljevega sladkorja ali ena žlička vaniljevega ekstrakta
Priprava
V skledi zmešamo sladko smetano, mleko, sladkor, mleti cimet, rjavi sladkor, sol in vaniljev sladkor ter vse skupaj z metlico dobro premešamo, da se sladkor raztopi in se cimet enakomerno porazdeli. Mešanico pokrijemo s plastično folijo in postavimo v hladilnik za vsaj dve uri, saj bo sladoled zaradi ohlajene baze bolj kremast. Če nimamo strojčka za sladoled, maso vlijemo v plitvo posodo, ki jo postavimo v zamrzovalnik, s tem da vsakih 30 do 40 minut mešanico dobro premešamo z vilicami ali metlico, da preprečimo nastanek ledenih kristalov. Po približno štirih do petih urah bo sladoled pripravljen. Pred serviranjem ga okrasimo s cimetovo palčko, postrežemo v družbi kakšnih dobrih piškotov ali vafljev, po želji pa ga prelijemo še s kančkom javorovega sirupa.
Klobasa je v caldo verde v preteklosti seveda skočila le ob posebnih priložnostih, dandanes pa to slavno juho tako domače kuharice in kuharji kot njihovi profesionalni tovariši in tovarišice največkrat pripravljajo z eno najslavnejših klobasic. Kot radi pravijo Portugalci, je eden ključnih opravkov pri pripravi te tradicionalne juhe, ki menda zrcali njihovo dušo, rezanje ohrovtovih listov, saj je treba te nujno narezati na izredno tanke trakove, kar zahteva spretnost in potrpežljivost. Prav na drobno narezan ohrovt omogoča, da se hitro skuha in se njegov okus porazdeli po juhi, hkrati pa ohrani značilno zeleno barvo, po kateri je dobila ime, tako da ni nič nenavadnega, da v mestecu Póvoe de Varzim ob Atlantskem oceanu vsako leto na festivalu, posvečenem tej znameniti juhi, priredijo tekmovanje v tem, kdo nareže najlepše in najtanjše trakove listnatega ohrovta.