Kot pravi zgodovinopisje, so bili na Gočah skozi vso zgodovino vasi prepoznavni po trtah in vinu. Ilirski list je že leta 1846 poročal o prvi sadjarski razstavi v Ljubljani, na katero sta župnik z Goč Valentin Kodre in posestnik Janez Ferjančič poslala 28 sort belega in rdečega grozdja, od tega je bila večina žlahtnih. In še dandanes je tako. Mnoge hiše imajo nad portali vklesane letnice iz 17. in 18. stoletja, pridelava vina pa je še vedno, poleg skrivnostnih ozkih ulic, ki jim pravijo gase in so dovolj široke le za kakšen manjši traktor, najprepoznavnejši znak vasi. Še nedolgo tega se je večina vina, pridelanega v vinogradih na terasah okrog vasi, prodala v obliki rinfuze, mlajše generacije družinskih vinarjev, kot so Povh, Ferjančič, Kodre in Mesesnel, pa so se pred nekaj let odločile, da bodo času primerno začele pridelovati in prodajati tudi ustekleničena vina, primerna slovesu Vipavske doline, ki so jo leta 2018 pisci svetovno znanih turističnih vodnikov Lonely Planet uvrstili med deset evropskih destinacij, ki jih je vredno obiskati.
Vina so del sedanjosti
»Nekatere obokane kleti so res stare in marsikatera bogatejša hiša v vasi jih je imela tudi več. Največja je še danes tako velika, da bi vanjo lahko spravili dva avtobusa. Ampak nikdar se mi ni zdelo pomembno izpostavljati letnic. Res je, da ima naša vas pestro zgodovino, vendar bi mlajši vinarji v vasi raje izpostavljali dobre letnike naših vin. Če prideš na Goče, te že sam ambient vasi lahko premakne v zgodovino. Vina pa so del sedanjosti,« v Kodretovi kleti razlaga Mitja Kodre, mladi prevzemnik kmetije, ki nadaljuje stoletno tako družinsko kot vaško tradicijo pridelave vina na približno dveh hektarjih vinogradov, v katerih je več belih sort, nekaj domačih, nekaj svetovnih, od rdečih pa barbera, merlot in cabernet sauvignon. Kodre stavi predvsem na pridelavo svežih lahkih vin, tudi roséja. »Roséji so v trendu, Vipavska dolina je postala znana po tej vinski barvi. Začenja pa se tudi obdobje, ko bo vse več maceriranih belih vin, že zdaj se prodaja odprtega vina močno zmanjšuje, vse bolj pa se spreminja tudi sortna sestava, saj si želimo, da bi imeli v vinogradih čim več lokalnih sort, kot so zelen, pinela in barbera. Za to si močno prizadevamo,« še pravi Kodre.
Tujci raje pijejo lokalne sorte
Tudi Andraž Ferjančič meni, da bi si morali še bolj prizadevati za prepoznavnost lokalnih sort. »Pogojev za cabernet sauvignon pri nas ni vsako leto. Da bi bil cabernet sauvignon res izvrsten, bi morali čakati na trgatev do sredine oktobra, za to pa ni vedno najboljših vremenskih pogojev. Tudi tujci, ki zaidejo k nam, raje pijejo lokalne sorte vin, največ povprašujejo po zelenu, pineli in barberi. Chardonnay lahko piješ povsod, pa tudi če imaš še tako dober letnik, ne moreš konkurirati francoskim predstavnikom,« je pod svojim podzemnim velbom pripovedoval Ferjančič. Zato veliko stavi na svojo zvrst gočana, sestavljeno iz sauvignona, chardonnayja rebule in malce muškata, zato so pri Ferjančičih začeli intenzivneje saditi pinelo, drugo leto nameravajo posaditi tudi zelen, od rdečih sort pa se v vinogradih poleg cabernet sauvignona bohotita še merlot in refošk. Je pa Andraž Ferjančič specialist tudi za sušenje mesnin. Poleg vinogradov se ukvarja tudi z rejo prašičev, zato ima v eni izmed kleti tudi trajno »razstavo« posušenih salam in drugih koščkov delikates, prepihanih od vipavske burje.
Na Vipavskem bi si želeli imeti modro frankinjo
Edina stvar, ki je na Gočah zares nimajo, so vaška gostilna in prenočišča. Imajo pa zato turistično kmetijo Cejkotova domačija, ki sicer obratuje le po predhodni rezervaciji, pogostijo pa tudi kakšnega naključnega gosta, če niso ravno v vinogradu, na njivah ali na vrtu, od koder zalagajo lastno kuhinjo. Cejkotovo domačijo sta z denarjem, ki sta ga zaslužila z osmico v začetku devetdesetih, v kulinarično-vinski pogon spravila Jelka in Davorin Mesesnel, danes pa vse bolj vajeti ustroja v svoje roke prevzema mladi Kristjan, ki se poleg z vinarstvom na Krasu ukvarja še z rejo govedi in pujsov, ki jih predeluje v vse možne delikatesne oblike, po katerih je Cejkotova domačija poznana poleg vina. V Mesesnelovi vinski hiši in podkletju posvečajo največ pozornosti lokalnim sortam, kot so rebula, pinela, malvazija, vitovska grganja, od mednarodnih pa na cabernet sauvignon in merlot, so pa edini v vasi, ki pridelujejo tudi penino po klasični metodi. Nekaj imajo tudi modre frankinje, ki v Vipavski dolini sicer ni dovoljena sorta, jo pa včasih umešajo v kakšno svojo zvrst. »Na Vipavskem bi si želeli imeti modro frankinjo, ki je nekoč tukaj že veljala za zelo hvaljeno vino. Tako da se mi zdi malce ironično, da zdaj ne spada na naš konec, ker se lahko tod pridela odlično vino. Se pa tudi vrača barbera,« je povedal Kristjan Mesesnel.
V zadnjih treh letih so se prodale vse najlepše hiše v vasi
Goče so se predvsem po zaslugi turističnega vodnika Lonely Planet, ki je starodavno vasico uvrstil med deset evropskih destinacij, ki jih je vredno obiskati, znašle tudi na naslovnicah največjih svetovnih časopisov. Zato ni nič čudnega, da so v preteklih letih turisti z vseh vetrov Goče začeli redno obiskovati. »Leta 2018 in 2019 je k nam prišlo ogromno turistov, največ iz Belgije, Nizozemske, Avstrije in Nemčije. Imeli smo toliko rezervacij, da jim nismo mogli slediti. Vsi pa so v en glas zatrjevali, da je tukaj tako lepo kot v Toskani, a veliko ceneje. Letos je zaradi razmer turistov veliko manj,« razlaga Mesesnel.
Temu primerno je v zadnjih treh letih zraslo tudi zanimanje za nepremičnine, ki jih kupujejo tujci, pa tudi vikendaši z vseh koncev Slovenije. Bodo pa zategadelj v vasi dobili prvi butični hotel, ki ga kani zgraditi neki nemški državljan. Na Gočah nasploh pred marsikatero hišo danes stoji zidarski oder. »V zadnjih treh letih so se prodajale in prodale vse najlepše hiše v vasi. A nobene nepremičnine ni kupil domačin. Za nas je to predrago. Raje vlagamo v vinograde,« doda Kodre. Problem naj bi bil v tem, kot v en glas zatrjujejo mladi vinarji, da je težko dobiti evropska sredstva za obnovo in gradnjo prenočišč ali apartmajev.
