Osnovna ideja mojega očeta Uga je bila ta, da bi v Piranskem zalivu naredil umetne podvodne grebene. Ker je bil potapljač, je opazil, da so začele nekatere ribe izginjati iz našega morja. Brancini so se od nekdaj hodili razmnoževat v območje solin. To je bil tudi eden od razlogov, zakaj smo se odločili za gojenje brancinov in ne orad, rombov… Drugi razlog je ta, da Slovenci pojemo zelo malo rib in smo hoteli trgu ponuditi nekaj dobrega. Nekaj let, preden smo začeli, sta bili v Piranskem zalivu dve precej veliki ribogojnici. Razlog, zakaj smo trenutno edini, pa je predvsem v tem, da imamo samo 46 kilometrov obale in za gojenje rib nimamo veliko primernih lokacij. Tudi vremenske razmere niso povsod ugodne. Še pri nas v Seči imamo včasih nevihte, ki povzročajo trimetrske valove. To je tako, kot da bi bil v pralnem stroju. Zato je naša ribogojnica tudi zelo drugačna od drugih. Lahko bi rekla, da imamo butično ribogojnico.
Kaj pomeni takšen butik v primerjavi z drugimi ribogojnicami?Pri nas v enem letu vzgojimo toliko rib, kolikor jih naš najbližji sosed izlovi v enem dnevu. Obstaja predpis, da mora biti za ekološko vzrejo rib 15 kilogramov rib na kubični meter vode, pri nas jih je od dva do 12 kilogramov. Ampak ne glede na morski butik, imamo pod vodo 18 kilometrov vrvi, dva kilometra verig in tristo velikih betonskih blokov. Kljub temu ne uporabljamo nobenih kemikalij za čiščenje mrež, kot to počnejo v velikih ribogojnicah. Čistimo jih ročno, tudi ribe hranimo ročno. In to vsak dan. V večini ribogojnic je pod vodo z bazeni z mrežami mrtvo morje. Pri nas je spodaj ogromno življenja. Pridejo majhne in velike ribe, delfini, morski psi. Enkrat smo imeli na obisku tudi kita.
Kako pa divje ribe gledajo na sorodnike v morskih bazenih?Večkrat rečem, da je naš osnovni namen ta, da so naše ribe srečne. Velikokrat se zgodi, da pri menjavi mrež divje ribe same zaplavajo v bazene. Tam imajo mir in hrano. Dokler se divje ribe same odločajo prihajati k nam, pomeni, da delamo dobro. Naše ribe so kot domače živali. Poznajo ljudi, poznajo barke, s katerimi se vozimo k njim.
Katere ribe pa hodijo na obisk v bazene? Delfini in morski psi bi verjetno padli v samopostrežno luksuzno restavracijo.Z bratom Leanom večkrat štejeva ribe, ki jih tam opaziva. Prek 30 vrst sva jih že opazila. Od babic do vseh komercialno zanimivih vrst, kot so kaval, škarpena, ugor, lica, tuna, špar, frater, orada, brancin, zobatec, cipelj. Tukaj je naravni rezervat, središče življenja. Nikomur nič ne manjka. V zalivu se razmnožuje cela vrsta rib, biologi so našli celo najmanjše primerke kadar koli opisanih morskih psov. Če vržeš malo krme za ribe poleg mrež, lahko opaziš več rib, kolikor jih je v mreži. Z delfini pa nismo imeli nikdar težav, čeprav je v literaturi opisano, da so delfini že ropali bazene z ribami. Delfin je izredno močna žival in z lahkoto raztrga mrežo. Problem je ta, da tudi učijo eden drugega in cele generacije potem obvladajo tehniko uničevanja mrež. Pri nas se tega na srečo še niso naučili. So pa pogosti obiskovalci.
Brancin v naravi je roparica in praktično nima sovražnikov. Kdo ogroža vaše brancine?Ko so brancini majhni, imajo v naravi veliko sovražnikov, ko zrastejo, pa le peščico. Brancinu se pravi morski volk (loup de mer) in je res hud plenilec. Edine sovražnice gojenih brancinov so ptice, predvsem galebi in čaplje. Zato imamo tudi mreže, ki ščitijo ribe, nad bazeni. Ampak ptiči so pametni, vsako leto se domislijo nečesa novega. Lani so izumili trik, da se jih več usede na mrežo in se mreža povesi v vodo. Če se en sam galeb usede nanjo, se ne more potopiti v vodo. Res so neverjetni. Namestili smo jim tudi strašilo v potapljaški opremi. Štiri dni so potrebovali, da so ga razkrinkali.
Kakšen je cikel odraščanja pri divjem in gojenem brancinu?Ljudje si pogosto predstavljajo, da ribe rastejo zelo hitro. Ampak da riba, kot je brancin, v divjini zraste do dveh kilogramov, potrebuje od petnajst do dvajset let. Pri nas je ta cikel odraščanja popolnoma primerljiv kot v divjini. Naše ribice so, ko jih dobimo, dolge 6 centimetrov, kar pomeni, da so stare približno od sedem do osem mesecev. Čas, da ta ribica zraste do porcijske ribe, povprečne teže približno 350 gramov, je od štiri do pet let. Če naša riba potrebuje štiri leta, da tehta 350 gramov, je drugod ta čas dve leti. Pri piščancih je ta cikel 42 dni.
Kaj pa jedo vaši brancini?Hrana je pomembna, ker kar jedo ribe, jemo tudi mi. Krme so zelo prilagojene ribam in deloma narejene iz atlantskih rib, druge sestavine pa so rastlinskega izvora, koruza, pšenica, soja, grah in fižol z dodatkom mineralov. Naše ribe jedo bistveno bolje kot večina ljudi na svetu. Ko izbiramo krmo, jo tudi sama preizkusim. Če krma nima dobrega okusa, ni primerna za naše ribe.
Ko ste začeli gojiti ribe, ste jih največ prodali v Italijo, nato ste naskočili slovenski trg. Kdo so vaši največji odjemalci danes?Približno 30 odstotkov prodamo v Avstriji, ostalo v Sloveniji, nekaj malega v Italiji. Največ jih odkupijo restavracije.
Pred leti ste lastništvo podjetja predali Italijanom.Lastniško je ribogojnico prevzela družina Martini iz Italije, ki se poleg drugih poslov tudi sama ukvarja z ribogojstvom. Zaradi težav s krediti v času krize smo bili dobesedno prisiljeni v to. Vendar je bil strah, da se bo kaj spremenilo, odveč. Še vedno imamo zelo proste roke, vse delamo kot prej, le z novim kapitalom smo si lahko privoščili še več izboljšav.
V zadnjem času se veliko govori o mikroplastiki v morju. Raziskave morske biološke postaje v Piranu pred mesecem so pokazale, da vsaka sedma riba in skoraj vsaka školjka iz slovenskega morja vsebujeta vsaj en košček mikroplastike. Gojene ribe naj bi bile celo na slabšem.Sama vem, kaj spremljajo. Če gledamo s tega vidika, vsak košček zemlje vsebuje delce mikroplastike. Ti delci se uporabljajo tudi v čistilih, v kremah, v kozmetiki, zato v take raziskave ne verjamem. Ta plastika, o kateri se govori, so koščki plastike, ki se deloma razgradijo in jih pogoltnejo ribe, želve in druge živali. Prava mikroplastika je problem, ker se zrine skozi celične membrane. Tukaj gre bolj za makroplastiko.
Gojene ribe naj bi vsebovale teh delcev celo več kot divje, po drugi strani pa naj bi gojene ribe vsebovale manj živega srebra.Tega sicer nisem vedela, ampak mislim, da to ni res, ker tudi sami delamo analize prebavnega trakta rib. O živem srebru pa to drži. Divje ribe jedo vse, kar najdejo. Živo srebro se nahaja v sistemu prehranjevalnih verig in večja je riba, več živega srebra se nakopiči v njenem telesu. Naše ribe jedo samo skrbno nadzorovano hrano in logična posledica tega je, da je v naših gojenih ribah manj živega srebra.
