Velika gostilna v Cerkvenjaku, ki nosi ime cerkve svetega Antona, ob kateri stoji, je prvo nedeljo v januarju pokala po šivih, stregli so kar v dveh nadstropjih. Spodaj so prostori nekoliko prijetnejši in namenjeni gostom, ki jedo hrano po naročilu, zgoraj pa je dvorana, namenjena gostiji »pojej, kolikor lahko«. Mi smo se sicer uvrščali v prvo kategorijo, a so prostor za nas našli le v zgornji, skoraj preglasni jedilnici z velikimi posodami hrane. Pomislili bi, da smo v kakšni menzi, a je bila ponudba veliko bolj pisana, bogatejša in bolj dišeča. Konec koncev so imeli na voljo 16, ja, kar 16 solat, kakšnih 15 glavnih jedi s prilogami in še okoli deset sladic. Zelo veliko različne hrane za 21 evrov na osebo.
Naše izbirčno omizje pa je hotelo vseeno jesti po naročilu in tudi v tem primeru je bila ponudba zelo raznorodna ter po vsaj zmernih, če ne kar nizkih cenah. A celo bolj kot s cenami so presenetili z velikanskimi porcijami, pri katerih je v ceno vključena tudi priloga. Pri Antonu, kjer imajo tudi sobe, nekoč pa so ljudje od blizu in daleč tja prihajali v disko, strežejo pretežno domačo, lokalno hrano, a se na žalost večkrat zatečejo tudi k mednarodni in klasični turistični ponudbi.
Tünka, sir in priloge
Glede na kraje, kjer smo bili, smo si za začetek seveda izprosili meso iz tünke, velikanski pladenj mesnin in zaseke za osem evrov. Šlo je za verjetno najboljši krožnik našega kosila, čeprav se vsi v našem sekstetu s tem ne bodo povsem strinjali. A vratovina in svinjska ribica iz zaseke sta bili sveži in okusni, ne preslani, zaseka pa snežno bela. Spremljavo so tvorile sveža rdeča čebula, paprika in kisle kumarice pa tudi generičen sir. Manj je, ravno zaradi tega, navdušila sirova plošča, ki so jo poskusili nadgraditi z orehi. Je pa treba dodati, da so mesnine in sir za 16 evrov zadovoljili pol ducata jedcev, še nekaj je ostalo na krožnikih, kar je v naših krajih prava redkost. Škoda, da niso narezali bolj svežega kruha, pomagali smo si popečenim toastom.
Končno – štajerska juha
Podobno kot v drugih fazah imajo tudi pri juhah obilo različnih možnosti, med petimi celo ribjo, pa še obvezni gobovo in zelenjavno juho. Našo pozornost pa je pritegnila predvsem štajerska kisla juha, ki jo tako kot druge na mizo postavijo v velikem jušniku.
Legendarna smetanova juha z nekaj kapljami kisa je pri Antonu okrepčana le z jušnimi kroglicami, podobnimi zlatim, le da so precej večje, ne pa tudi s kakšnimi svinjskimi nogicami. Drugi jušnik, v katerem je bila prava goveja juha, je vseboval res konkretno dozo mesa in rezancev, da ne govorimo o množici različne jušne zelenjave. Ena boljših, gotovo pa najgostejša goveja juha, kar smo jih pokusili v zadnjem času.
Ocvirkova pica in vse ocvrto
Pri Antonu imajo med glavnimi jedmi tako široko ponudbo, da je pravzaprav težko izbrati pravo zase. Razen ekstremnih kosov govedine se cene vrtijo v okolici 15 evrov, kar ob nedeljah pomeni 20 evrov na osebo, saj glavni jedi za pet evrov doplačila dodajo še juho, solato in sladico. Razkošno. Naročili smo si steklenico Puklavčevega šipona za 25 evrov, nekaj kozarcev mednarodne rdeče zvrsti iz iste kleti in napadli.
Za najobilnejšo jed se je izkazal s sirom in šunko polnjen telečji zrezek (cordon bleu), ki ga skupaj s pomfritom, solato, juho in sladico prodajajo za 17 evrov. In ga je tudi težko kar tako pojesti; najvztrajnejši pri naši mizi se je boril kakšne pol ure in mu ga je na koncu uspelo pokončati. Le nekaj manj je bilo ocvrtega puranovega zrezka, za 13 evrov, ob vseh dodatkih.
Pri Antonu imajo tudi ocvrtega piščanca v več različicah in količinah, tri izkoščičena bedra v spremstvu krompirjevih cekinov so recimo 12 evrov, pol piščanca z vsemi prilogami pa stane 14 evrov.
Dobite seveda tudi lignje in enostavne testenine z rikoto po 11 evrov, a brez dvoma so najbolj zanimive jedi njihove pice, ki jih pripravljajo – recimo temu slogu tako – po štajersko.
Tako je njihova pica z ocvirki in skuto (devet evrov) pravzaprav domača postržjača, nasitna, neobvladljiva lokalna jed, ki bi jo morali naročiti za vse omizje ali, še raje, kot jed za cel obrok.
Torte in tiramisu
Malce nam je bilo žal, da smo se tako najedli, da smo pri sladicah praktično povsem odpovedali. Za tri, štiri ali pet evrov imajo namreč ob zavitkih in običajnih palačinkah z nutello ali marmelado tudi orehove palačinke z vinskim šatojem, ki jih ne srečamo pogosto. Zato je ena od zaobljub za letošnje leto tudi ponoven obisk Antona in skok med njihove sladice.
Tokrat je del omizja vseeno obiskal omizje z enostavnimi sladicami, ki pripadajo nedeljskemu kosilu, in zgolj zmerno pohvalil različne tiramisuje, panakote, torte in tortice. Mimogrede, škoda, da ob sladicah ne strežejo kakšnih štajerskih sladkih vin, ampak, če verjamete ali ne, refoškov liker.
