Afera s paradižnikovo mezgo v Italiji, ko so proizvajalci na embalaži oglaševali 100-odstotno italijansko kakovost, v resnici pa se je v konzervah in steklenkah skrivala paradižnikova mezga iz Kitajske, je očitno učinkovala. Izvoz paradižnikove mezge iz Kitajske v Italijo je letos strmoglavil za kar 76 odstotkov – v prvih devetih mesecih je bila vrednost izvoza samo 13 milijonov dolarjev, medtem ko je v enakem lanskem obdobju znašala 75 milijonov dolarjev, je poročal časnik Financial Times. Pravzaprav je afera odmevala po vsej Evropski uniji: izvoz kitajskega paradižnikovega koncentrata v EU se je v letošnjem devetmesečju zmanjšal za več kot dve tretjini v primerjavi z lani.
A zdaj imajo problem Kitajci, ki jim ostaja morje neprodane paradižnikove mezge. Zlasti v zahodni regiji Xinjiang se je v kratkem času nakopičilo med 600.000 in 700.000 tonami paradižnikovega koncentrata – to je količina, ki ustreza približno šestmesečnemu izvozu, so ocenili v organizaciji Tomato News. Paradižnik v kitajski kuhinji ne igra pomembne vloge. A Kitajska je v zahodni regiji v zadnjih letih načrtno razvila enega največjih svetovnih nasadov paradižnika in njegove predelave v mezgo predvsem zaradi povpraševanja iz Evrope, zlasti Italije. Proizvodnja mezge se je med letoma 2021 in 2024 povečala s 4,8 na približno 11 milijonov ton. Letos pa se je zaradi zloma evropskega povpraševanja predelava zmanjšala na ocenjenih 3,7 milijona ton – padec, ki je izjemno hiter in redek v kmetijsko-živilski industriji, je za Financial Times povedal predsednik Tomato News Martin Stilwell.
Goljufive prakse in očitki o izkoriščanju
Polemike o vprašljivem poreklu in kakovosti paradižnikovih izdelkov na evropskih tleh niso nove. A kot kaže, se je v zadnjih letih vendarle okrepil tudi nadzor nad dobavnimi verigami, ugotavljajo italijanski mediji. V Italiji, ki je največja svetovna izvoznica paradižnikovih omak in konzerv, namreč zakon že od leta 2005 zahteva, da mora biti paradižnikova mezga izdelana iz svežih paradižnikov, predelanih v 24 urah po obiranju. Že leta 2021 so italijanski karabinjerji razkrinkali goljufive prakse nekaterih italijanskih proizvajalcev, ki kot 100-odstotno italijansko mezgo označevali mešanico iz Kitajske. Zasegli so na tone spornega paradižnikovega koncentrata.
Italijansko kmetijsko združenje Coldiretti že dlje časa opozarja, da kitajska mezga, ki stane tudi polovico manj od italijanske, pomeni nepošteno konkurenco, saj nastaja v okoljih z bistveno nižjimi stroški dela in manj strogimi okoljskimi pravili. Še več, britanski BBC je poročal, da gre v paradižnikovi regiji na Kitajskem za grobo izkoriščanje in celo prisilno delo ujgurske manjšine. Kitajska je vse obtožbe zanikala kot politično motivirane laži, a razkritja so imela velik učinek. Evropski trgovci in živilski koncerni so postali izjemno previdni in od dobaviteljev zahtevali zagotovila, da kitajske surovine ne vstopajo v njihove izdelke.
Bo kitajska mezga prišla v EU po ovinkih?
V Italiji so strm padec uvoza kitajske paradižnikove mezge pozdravili kot zmago italijanskih kmetov. A mnogi opozarjajo, da ne gre slaviti, temveč biti še bolj previden. Vprašanje je namreč, kdo bo zapolnil vrzel kitajskih dobaviteljev. Proizvodnje v Italiji, Španiji, na Portugalskem in v Grčiji v času podnebnih sprememb ni mogoče hitro povečati, prav tako ni mogoče na hitro povečati uvoza iz Turčije, Ukrajine ali severnoafriških držav, opozarja Financial Times. Nevarnost porasta prehranskih goljufij je velika. Lahko se zgodi, da bo del kitajske mezge poskušal na evropski trg priti posredno, prek tretjih držav ali z drugačnimi oznakami. Evropski proizvajalci hrane – pic, omak, pripravljenih jedi in juh – bodo še naprej potrebovali ogromne količine paradižnikovih sestavin. Ko pomemben dobavitelj skoraj čez noč izgine, povpraševanje pa ostane visoko, se skušnjave za zlorabe hitro povečajo, so opozorili v časniku Financial Times. Podobne goljufive vzorce je Evropa v preteklosti že videla pri oljčnem olju in medu.
