Tudi najbolj tradicionalne in klene vinske države so pokleknile pred vremenskimi razmerami. Celo v Bordeauxu so na primer letos prvič po dolgih letih dovolili sajenje novih sort. Šestim rdečim in osmim belim sortam, ki so dovoljene v regiji, so se pridružile štiri nove rdeče sorte, arinarno, castets, marselan in touriga nacional, ter albariño in liliorila, ki sta beli. Novi aduti prihajajo predvsem iz vrst tako imenovanih tolerantnih sort, ki so križanci med posameznimi sortami in veljajo za bolj odporne proti določenim boleznim, predvsem proti oidiju in peronospori, kar pa spet ne pomeni, da so odporne proti vsem boleznim vinske trte. Tudi zato se tem sortam ne reče, da so odporne sorte, kot se jih imenuje v ljudskem izrazoslovju, temveč zgolj tolerantne sorte. Je pa dokazano, da je treba pri tretiranju teh trt uporabljati manj zaščitnih sredstev.
Tudi v Sloveniji smo letos na tem področju naredili korak naprej. V novem trsnem izboru slovenskih priporočenih in dovoljenih sort so se tako prvič znašle tolerantne sorte, kot so johanniter, monarch, muscaris, solaris in souvignier gris, ki so dovoljene v vseh okoliših dežel Podravje in Posavje, v vseh okoliših dežele Primorske pa je dovoljeno sajenje medvrstnih sort merlot kanthus, fleurtai in soreli. Pomembna novost je tudi ta, da je v Posavju in na Štajerskem odslej dovoljen merlot, dovoljenje za vso vinorodno deželo Primorska pa imajo po novem tudi mednarodne sorte – viognier, gamay in marselan, samo v Istri pa je dovoljeno saditi tudi tannat.
V Brdih stavijo na merlot kanthus in soreli
V Sloveniji bomo torej sadili nove sorte, ki jih doslej nismo bili vajeni. Po eni strani gre za uveljavljene sorte, kot so marselan, križanec med francoskima sortama cabernet sauvignon in grenache, gamay, ki poje slavo pokrajini Beaujolaisu in dolini Loare, ter tannat, prav tako francoska sorta, ki izvira iz južne Francije, postala pa je tudi najbolj razširjena sorta v Urugvaju. Po drugi strani pa gre za tolerantne sorte, s katerimi se slovenski vinogradniki in vinarji šele spoznavajo. Fleurtai in soreli imata istega starša, saj sta križanca s tokajem oziroma sauvignonassem, medtem ko je merlot kanthus križan z merlotom. Kdaj bomo torej v kateri od primorskih ali drugih slovenskih vinotek naročili kozarec sorelija, merlota kanthusa ali fleurtaija? Očitno še ne tako kmalu. Prej bomo lahko pili marselan in tannant. »V Kleti Brda smo v tesnem sodelovanju s trsnico Rauschedo, s katero sodelujemo že leta, prve poskusne trse sorelija, merlota kanthusa ali fleurtaija posadili že pred osmimi leti, tako da imamo s tem programom, ki smo se ga lotili zelo resno, že nekaj izkušenj,« razlaga Silvan Peršolja, direktor Kleti Brda, največje zadružne kleti v Sloveniji. Pot do tega, da bo mogoče kupiti ali pa pokusiti vino iz sort merlota kanthusa, fleurtaija ali sorelija, je po njegovih besedah še dolga. »V ta projekt smo šli ravno zaradi tega, da najdemo odgovore na ta vprašanja. Najprej želimo na svoji koži izkusiti, kakšne sorte so sploh to, kako se razlikujejo od danes uveljavljenih sort in kako z njimi ravnati v vinogradu in kleti. Smo pa vse sorte že vinificirali in jih bomo letos tudi že pokusili. Ni pa to projekt, ki bo jutri že na policah. Za zdaj so izkušnje dobre. Ni vse tako rožnato, kot piše, da so odporne proti vsem boleznim, vendar se še učimo, kako s temi trtami ravnati. S tem, kdaj bo mogoče v restavraciji popiti kozarec iz teh sort, se trenutno sploh še ne ukvarjamo,« razlaga Peršolja.
Tudi Tomaž Prinčič iz Kozane v Goriških brdih bo letos že pokusil prvi pridelek sorte merlot kanthus, navdušuje pa se tudi nad sorto soreli, ki jo je pokusil pri drugih briških kolegih. »Glede na to, da iz vsake sorte, ki uspeva v Brdih, lahko pridelamo več različnih slogov posameznih sortnih vin, ne pričakujem, da bi kakšna posamezna sorta imela povsem svoj značaj. Je pa to dobra perspektiva, ker se uporablja bistveno manj škropiv,« pravi Prinčič in doda, da se bo sortna sestava v Brdih po njegovem mnenju še spreminjala. »Že tekom stoletij se je zaradi podnebnih sprememb menjala sortna sestava. Danes je povsem enako. Stare sorte, kot sta denimo poljšakica in glera, tudi malvazija, so izginjale, zdaj se spet sadijo, sadijo pa se tudi nove tolerantne sorte. To je povsem naravni ciklus. O trženju teh vin za zdaj nihče nima odgovorov,« je povedal Prinčič.
Domovinska pravica za merlot
Velika novost je tudi ponovna podelitev domovinske pravice za merlot na Štajerskem in v Posavju. Na Štajerskem sta tako merlot kot cabernet sauvignon uspevala že pred drugo svetovno vojno, po agrarni reformi leta 1948 pa je bilo z dekretom določeno, da mora imeti Štajerska le bele sorte, tako da so rdeče sorte morali počasi izsekati. Tako s prvim vinskim zakonom, ki je nastal leta 1976, kot drugim, ki ga je Slovenija sprejela leta 2006, sta bila merlot in cabernet sauvignon prepovedani sorti. Kar pa ni pomenilo, da tudi Štajerci niso imeli dobrega merlota. Samo Kupljen je v svet ponesel tudi sloves in dobro ime merlota, ki ga sicer ni smel prodajati pod tem imenom, temveč je bil ustekleničen pod imenom skywalker. Če je sledil črkam zakona, je lahko na etiketo napisal zgolj rdeče vino Slovenija. Za marsikaterega navdušenca nad rdečo vinsko barvno shemo je bil prav Kupljenov merlot najboljši med svojimi brati na celinskem delu Slovenije, kosal pa se je lahko celo z najboljšimi primorci svoje sorte. Temu, da bo po novem lahko tudi na etiketah vin iz Štajerske in Posavja pisalo merlot, pa Kupljen ne pripisuje kakšne velike pomembnosti. »Merlot na našem vinskem trgu nima kakšne posebne vrednosti – ne glede na to, ali je primorski ali ne. Veliko lažje kot merlot je prodajati cabernet sauvignon ali različne slovenske zvrsti, v katerih je tudi merlot,« razmišlja Kupljen, čigar vinska klet in posest Kupljen stojita sredi Jeruzalemsko-Svetinjskih goric.
Cabernet sauvignon je v nasprotju z merlotom na Štajerskem še vedno nezaželen, a kot pravi Kupljen, tam verjetno tudi vsaj v bližnji prihodnosti ne bo doživel kakšnega pretiranega razcveta. »Na Štajerskem bodo ostale paradne rdeče sorte modra frankinja in modri pinot, kako bo z merlotom, pa bomo videli, kaj mu bo prinesel čas,« je povedal Kupljen. Zadovoljen je s tem, da se je prav zaradi rdečih vin obnovilo mnogo rokodelskega znanja, ki so ga na Štajerskem zaradi ponesrečenih vinskih zakonov izgubili pri pridelavi rdečih vin, obenem pričakuje tudi, da se bo sortna sestava tod še spreminjala.
Namesto tolerantnih bi lahko širili avtohtone sorte
Niso pa vsi navdušeni nad novimi dovoljenimi sortami. Uroš Bolčina, leteči enolog, ki pomaga kreirati vina pri Santomasu in Briču iz Istre, v vinski hiši Goričar na Dolenjskem, na Štajerskem v vinski hiši Doppler, v Vipavski dolini pri Fedori, pri enem projektu sodeluje še v Goriških brdih in pri enem v Srbiji, pravi, da ni tako velik privrženec tolerantnih sort, ker bodo prej ali slej postale netolerantne in jim bo odpornost padla. »Prepričan sem, da bi bilo bolj umestno, da bi širili avtohtone sorte. Po pravici povedano sajenje tolerantnih sort pomeni linijo najmanjšega odpora. Vsi bi najraje imeli instant zadeve, tako pri hrani kot pri pijači. Glede mednarodnih sort, kot je tanat, pa bo čas pokazal, ali se bodo pri nas prijele ali ne,« razmišlja Bolčina.
