Dokumentarni film Jureta Pavlovića Izgubljena ekipa (The Lost Dream Team) gledalce vrača v Rim leta 1991, kjer je zadnja jugoslovanska reprezentanca osvojila zlato, medtem ko je domovina izginjala v plamenih. To je tudi zgodba o Sloveniji, o slovenski košarki in izjemnem Juretu Zdovcu. Film je zdaj na ogled tudi na Netflixu.
V zgodovini športa obstajajo trenutki, ko se igrišče spremeni v nekaj večjega od same igre. Takrat postane oder, na katerem se odigra poslednja drama umirajoče dobe. Dokumentarni film Jureta Pavlovića pa ne govori zgolj o košarki. Govori o poletju 1991, ko je skupina mladeničev v Rimu dosegla športno nesmrtnost, medtem ko je njihova država, Socialistična federativna republika Jugoslavija, nehala obstajati v realnem času.
Film, ki je že prej na festivalih in predvajanjih pritegnil pozornost, uporablja formo športnega dokumentarca za raziskovanje globlje, skoraj antične tragedije. S slogom, ki spominja na najboljše ameriške narativne reportaže, rekonstruira tistih šest dni v Rimu, ko je »Team YU« pometel s konkurenco z eleganco, ki je bila v popolnem nasprotju z brutalnostjo, ki se je začela odvijati na Balkanu.
Poslednji ples
Da bi razumeli težo filma, je treba razumeti kontekst, ki ga film spretno prepleta z arhivskimi posnetki. Ekipa, ki se je zbrala leta 1991, ni bila samo športna ekipa, ampak kulturni fenomen. V njej so bili Vlade Divac, Toni Kukoč, Dino Rađa, Žarko Paspalj, Aleksandar Đorđević, Predrag Danilović in, kar je za slovensko občinstvo najbolj boleča točka, Jure Zdovc.
Po podatkih arhiva Fibe in zgodovinskih zapisov je bila to verjetno najbolj dominantna neameriška ekipa v zgodovini košarke. Njihova povprečna razlika v zmagah na tem prvenstvu je znašala več kot 20 točk. Ameriški novinarji so jih poimenovali »beli Harlem Globetrotters«. Bili so tako dobri, da je, kot v filmu sugerirajo protagonisti, ameriška košarkarska zveza prav zaradi njih sestavila originalni Dream Team za Barcelono 1992. Svet je čakal na spopad titanov: Jordan in Magic proti Petroviću, Kukoču, Divcu, Zdovcu. Ta tekma se ni nikoli zgodila. Zgodovina je imela drugačne načrte.
Eden najbolj pretresljivih trenutkov filma – in zgodovine same – je usoda Jureta Zdovca. Medtem ko je ekipa drvela proti zlatu, je v Sloveniji izbruhnila desetdnevna vojna. Kot beležijo viri in pričevanja v filmu, je Zdovc prejel klic iz Ljubljane. Sporočilo je bilo jasno in neizprosno: če bo igral za Jugoslavijo, bo označen za izdajalca. Zdovc, ki je bil ključni obrambni igralec ekipe in pomembni vodja, je zapustil ekipo pred finalom.
Pripoved o tem, kako so ga soigralci tolažili in mu obljubljali, da bodo igrali zanj, so čustveno jedro filma. To ni več zgodba o conski obrambi, pač pa o ljudeh, ki so bili prisiljeni izbirati med bratstvom, ki so ga gradili leta v znoju, in zastavami, ki so jih šele dvigovali.
Metafora zlomljenih palic
Režiser Pavlović film odpira s preroško sekvenco iz kultne otroške oddaje Kocka, kocka, kockica. Voditelj Branko Milićević izvaja eksperiment z otroki, kjer jim pokaže, kako lahko je zlomiti eno samo palico, vendar kako nemogoče je zlomiti snop palic. »Majhna država smo, moramo biti skupaj, skupaj smo močnejši,« pravi pred kamero.
Ta prizor v kontekstu filma deluje kot srhljiv opomin. Dokumentarec skozi 80 minut dekonstruira to metaforo. Snop palic je bil razvezan, palice pa so se lomile druga za drugo, ne zaradi zunanje sile, temveč zaradi notranjega pritiska.
Ivković, legendarni trener, je v tistih junijskih dneh v Rimu deloval kot zadnji branik. Igralce je skušal izolirati od vojnih poročil, jim prepovedal gledanje televizije in ustvaril mehurček, v katerem je obstajala samo košarka. Toda resničnost je našla pot.
Več kot medalja
Film se dotakne tudi življenja zunaj parketa – prijateljstev, ki niso poznala narodnosti. Divac in Rađa, Srb in Hrvat, sta si delila sobo in sanje, ne da bi, kot pravi eden od protagonistov, štela krvna telesca.
Danes, v dobi neoliberalnega korporativnega športa, kjer so igralci blagovne znamke, dokumentarec deluje skoraj kot utopična fikcija. Prikazuje sistem vrednot, kjer je skupno dobro prevladalo nad individualnim – vsaj dokler zunanji svet ni vdrl v njihovo svetišče.
Ko so na koncu stali na zmagovalnem odru z zlatimi medaljami okoli vratu in poslušali himno Hej, Slovani, so stali pod zastavo države, ki je tisti teden nehala obstajati. Bili so prvaki neobstoječega.
Moštvo se je ponovno zbralo leta 2005 na poslovilni tekmi Jureta Zdovca, kjer so mu tudi podelili repliko zlate medalje iz Rima.
