Medtem ko se humanitarna kriza v Gazi z vsakim dnem vojne poglablja in je njen vpliv vse bolj uničujoč, število civilnih žrtev pa je že preseglo 50.000 – med njimi je kar 70 odstotkov žensk in otrok – konca vojne med Hamasom in Izraelom ni slutiti. Bombardiranje, spopadi, uničena infrastruktura, civilne žrtve, razseljeni ljudje, pomanjkanje pitne vode, lakota, propad zdravstvenega sistema in širjenje nalezljivih bolezni so vsakdanja resničnost prebivalcev Gaze. Toda v teh okoliščinah delujejo tudi številne človekoljubne organizacije in prostovoljci, ki s svojim delom tvegajo življenja, hkrati pa morajo tudi sami poskrbeti za svoje družine. Kakšne so trenutne razmere v Gazi in na Zahodnem bregu, s kakšnimi težavami se humanitarni delavci spoprijemajo in kako je s pomočjo, ki prihaja v Gazo, smo se pogovarjali z generalnim sekretarjem Karitasa Jeruzalem (Caritas Jeruzalem) Antonom Asfarjem.
Zdravstvena katastrofa
Naš pogovor je potekal v obdobju, ko smo poročali o izraelskem bombardiranju bolnišnice Al Ahli na severu Gaze, zadnje delujoče zdravstvene ustanove na tem delu okupiranega območja. Še ena ključna infrastruktura, ki je prebivalcem ponujala zdravniško oskrbo, je bila uničena.
»Prebivalci tega območja zaradi vojne trpijo že leto in pol, čeprav bi lahko obe strani, če bi le bilo dovolj volje in mednarodnega pritiska, vojno končali že pred letom dni. To je res grda vojna,« je v uvodu dejal Anton Asfar. Kot je poudaril, je primer bolnišnice Al Ahli pokazal to, kar pravzaprav spremljamo od začetka vojne – da se bombardiranje zdravstvenih ustanov nadaljuje. Vse to pa jemlje ljudem osnovno pravico dostopa do zdravil in zdravstvene oskrbe.
»Naše ekipe so zelo blizu bolnišnice Al Alhi, kjer imamo dve zdravstveni točki. Z bolnišnico sodelujemo tako, da si izmenjujemo zdravstveno osebje in dostavljamo zdravila. Mi podpiramo njih in oni nas. Ves čas sodelujemo z različnimi organizacijami, predvsem zdravstvenimi,« je povedal Asfar.
Zdravstvena oskrba prebivalstva je v tej vojni ključna, kajti razmere v Gazi so grozljive, kratko odvrne sogovornik in opiše te razmere na ozemlju, ki je dom za več kot 2,1 milijona ljudi in ki se spopada z eno največjih kriz v svoji zgodovini. Večina infrastrukture v tej palestinski enklavi je uničena ali delno uničena, od cest, šol in univerz do bolnišnic in drugih zdravstvenih ustanov. Samo osem od 38 bolnišnic še deluje. Zaradi izpadov elektrike so neuporabni sistemi za razsoljevanje vode, zato prebivalci nimajo dostopa do pitne vode. Medtem ko ljudje iščejo čisto vodo, tudi tako, da poskušajo priti do morja, se nenehno izpostavljajo nevarnosti zaradi napadov in bombardiranja. Prav tako je v Gazi veliko pomanjkanje hrane in Svetovni program za hrano (WFP) je že razglasil, da tam vlada lakota. Zaradi nenehnega bombardiranja in blokad dostave človekoljubne pomoči se je sesul zdravstveni sistem, kar je ustvarilo zdravstveno katastrofo. Ljudje v Gazi ne umirajo le zaradi napadov, poškodb in ran, temveč tudi bolezni, ki bi jih bilo mogoče preprečiti, stradanja in pomanjkanja osnovnih zdravil.
Tamkajšnji prebivalci zdaj najbolj potrebujejo zdravstveno pomoč. »Če delujete v Gazi, vonjate smrt,« je dejal Anton Asfar, »in s temi besedami mislim na širjenje bolezni. Ni čiste vode in nenehno jo iščemo. Prav tako se širi lakota. Niti osnovni zdravstveni pripomočki in zdravila ne pridejo v Gazo. Sesul se je celoten zdravstveni sistem. Deluje le še nekaj bolnišnic in te nujno potrebujejo gorivo in zdravila. Hkrati pa je zdravstveno osebje zelo utrujeno od vsakodnevnih težkih primerov.«
Kriza se stopnjuje
Že pred vojno je Karitas Jeruzalem deloval po celotni palestinski enklavi, od Rafe, Džabalije in Jeruzalema do vseh barakarskih naselij v Gazi. Toda od začetka te vojne je njihovo osebje razseljeno, dva člana organizacije sta bila ubita v napadih, številni so izgubili svoje najdražje ali pa so bili sami ranjeni.
»Kriza še vedno traja in zelo smo zaskrbljeni zaradi nenehnega stopnjevanja napadov v Gazi. Do prekinitve napadov smo imeli od sedem do devet zdravstvenih ekip, nato so se naši uslužbenci vrnili k svojim družinam oziroma družinskim članom, kolikor jih je še ostalo. Toda ko so se napadi znova začeli, so vztrajali, da se vrnejo na teren, nadaljujejo svoje delo in pomagajo lastni skupnosti, zato smo znova vzpostavili deset zdravstvenih točk, pet na severu Gaze in pet na jugu. Zdaj imamo v enklavi102 delavca, kar je veliko za neko organizacijo. In to poleg vseh prostovoljcev,« je razložil Asfar.
Samo v minulem letu je Karitas Jeruzalem za Gazo priskrbel okoli 84.000 zdravil, ki rešujejo življenja, ter več kot 99.000 gospodinjstvom namenil denarno pomoč za osnovna živila in potrebščine. Toda ni vse le materialna pomoč, njihovi uslužbenci poleg tega obiskujejo družine, ki so utrpele izgube, in jim dajejo čustveno podporo. Tako izvajajo psihosocialni program za duševno zdravje Bucha, jutri bo bolje, v katerem pomagajo otrokom in družinam, ki so utrpeli travme in izgube. »Nekateri otroci imajo res hude težave zaradi vojne. Naj navedem le en primer: otroci, ki so videli kri, ne jedo po več dni skupaj. Za te podhranjene otroke poskušamo najti celostno rešitev. Res upamo, da bodo svetovni voditelji čim prej končali to vojno. Da se človekoljubni koridorji odprejo in da lahko lačnim ljudem dostavimo hrano,« opominja Anton Asfar.
Ob izraelskih napadih je bila poškodovana tudi infrastruktura jeruzalemske karitas. »Ob bombardiranju šole na severozahodu Gaze je bil poškodovan naš zdravstveni center, zato dolgo ni deloval. Toda zdaj ga obnavljamo in upam, da bomo kmalu znova začeli delati,« je dejal Asfar.
V teh kritičnih časih, ko so lokalni distribucijski kanali moteni in v ruševinah, ostaja mednarodna pomoč ključnega pomena in rešilna bilka. Anton Asfar se tega močno zaveda. Tudi Slovenija je veliko pomagala po različnih poteh, Slovenska karitas tako s finančnimi sredstvi kot pomočjo v obliki hrane. Med odmevnejšimi akcijami v prejšnjem letu je bil gotovo projekt, ki so ga izvedli v okviru humanitarnega strateškega partnerstva z ministrstvom za zunanje in evropske zadeve v vrednosti 799.275 evrov, medtem ko je v sodelovanju s Karitas Jeruzalem 982 ranljivih gospodinjstev v Gazi, ki jih vodijo ženske, prejelo večnamensko denarno pomoč za preživetje za mesec dni. Prav tako je deset poškodovanih otrok iz Gaze prišlo na zdravstveno oskrbo in rehabilitacijo v Slovenijo.
Pomagajo prav vsem
Karitas Jeruzalem je bil ustanovljen leta 1967, po šestdnevni izraelsko-arabski vojni, v kateri je judovska država zasedla tudi palestinska ozemlja. Vse od takrat deluje kot organizacija od ljudi za ljudi, sicer v okviru katoliške cerkve, toda brez diskriminacije, ne glede na status in korenine, poudarja Anton Asfar.
»Delo bomo tudi nadaljevali, naj gre za Gazo, Zahodni breg ali Jeruzalem. Če bo treba, tudi v Izraelu,« je zatrdil in razkril, da velikokrat obišče Zahodni breg, ki prav tako trpi zaradi te vojne. »Nedavno sem bil v Dženinu. Tudi tam je grozno, veliko je razseljenih ljudi, ki so bili preprosto vrženi iz svojih domov brez oblačil, brez knjig za otroke. Zahodni breg in Jeruzalem trpita, ker so socialne in gospodarske razmere v domovini zelo slabe. Prebivalcem Zahodnega brega pomagamo z denarno pomočjo za najemnine, s subvencijami staršem, ki so izgubili službe. Več kot 180.000 ljudi je ostalo brez službe zaradi izgube izraelskega trga. Palestina in Sveta dežela sta namreč močno odvisni od romarskega turizma. Ta vir je zdaj usahnil.«
Ko generalni sekretar Karitas Jeruzalem razmišlja o prihodnosti, to razmišljanje spremlja upanje, usmerjeno pa je k obnovi zdravstvenih ustanov, vnovičnemu zagonu izobraževanja, izvajanju programov za zdravljenje travm in povrnitvi dostojanstva ljudem v Gazi.
»Naše delovanje v Sveti deželi ni le humanitarna potreba, ampak tudi duhovna zaveza, ukoreninjena v veri, da je mir mogoč in da je jutri lahko bolje. Ljudje v Gazi so vztrajni in trmasti, polni upanja. Dokler bodo imeli upanje, bomo ostali z njimi. Veste, oni želijo ostati tu in nadaljevati svoja življenja v Gazi. Upajo, da bo nekoč prišel mir, nočejo doživeti še ene nakbe (palestinska katastrofa, trajni pregon večine palestinskih Arabcev leta 1948, op. a.). A to, kar se dogaja tu, ni le vojaška agresija, to je propad civilnega življenja. Ves sistem, ki podpira življenja in dostojanstvo ljudi, je uničen,« je sklenil Anton Asfar.
