Ko se je v jutranjem mraku floridskega obalnega pasu prižgalo na tisoče reflektorjev, se je začel premikati velikan. Ne hitro, temveč z dostojanstveno, skoraj ledeniško počasnostjo, ki ustreza teži zgodovinskega trenutka. Najmogočnejša raketa, kar jih je NASA kdajkoli zgradila, je zapustila varno zavetje hangarja za sestavljanje vozil in se podala na svojo zadnjo, ključno pot po kopnem. Cilj: izstrelišče 39B. Namen: končati več kot 50-letni premor, odkar so ljudje zadnjič zapustili nizko zemeljsko orbito in se podali v globine vesolja.
To ni bila preprosta logistična operacija premikanja 98-metrskega stolpa tehnologije in goriva. To je bil simbolični uvod v misijo Artemis II, ki bo, če bodo šli zadnji testi po načrtih, že v začetku februarja v orbito okoli Lune ponesla štiri astronavte. Svet ni videl takšnega prizora vse od decembra 1972, ko je Eugene Cernan v misiji Apollo 17 zadnjič pustil človeške stopinje v luninem prahu.
Dvanajst ur vožnje
Potovanje rakete do izstrelišča je trajalo skoraj 12 ur, čeprav je razdalja znašala samo dobrih šest kilometrov. Raketa je potovala na hrbtu gigantskega goseničarja, ki je sam po sebi inženirski čudež. Z najvišjo hitrostjo 1,3 km/h – kar je počasneje od sproščenega človeškega sprehoda – je ta jeklena pošast nosila upanje celotne vesoljske agencije in njenih mednarodnih partnerjev.
Ob robu ceste, ki je posuta z rečnim prodom iz Alabame in Tennesseeja (zaradi specifične trdnosti, ki preprečuje iskrenje), so stali štirje ljudje, ki imajo na ta premik najbolj oseben pogled. Reid Wiseman, Victor Glover, Christina Koch in kanadski astronavt Jeremy Hansen so opazovali svojo kočijo. Za njih je bil to stroj, v katerega bodo v nekaj tednih pripeti, medtem ko bo pod njimi brbotalo na milijone litrov tekočega vodika in kisika, pripravljenih, da jih izstrelijo onkraj dosega kateregakoli človeka v 21. stoletju.
»Astronavti smo na dan izstrelitve najbolj mirni ljudje v prostoru,« je dejala Christina Koch, ki bo postala prva ženska na misiji okoli Lune. »Zdi se tako, ker smo preprosto pripravljeni izpolniti nalogo, za katero smo prišli in za katero smo trenirali,« je njene besede povzel BBC.
Evropski pečat na ameriških sanjah
Medtem ko je raketa, skrajšano imenovana SLS, v celoti ameriški proizvod – nekakšen sodoben ekvivalent mitski raketi Saturn V – pa misija Artemis II nosi močan pečat mednarodnega sodelovanja, ki ga v dobi Apolla ni bilo. Ključni del vesoljskega plovila Orion, v katerem bo bivala posadka, ni bil izdelan v Teksasu ali Kaliforniji, temveč v nemškem Bremnu.
Evropski servisni modul (ESM), prispevek Evropske vesoljske agencije (ESA) in podjetja Airbus, je tisti nevidni junak, ki se nahaja tik za kapsulo s posadko. »Brez njega preprosto ne moremo do Lune,» je pojasnila Sian Cleaver, inženirka pri Airbusu. Medtem ko NASA zagotavlja mišice za vzlet, Evropa zagotavlja preživetje. Modul nudi pogon za manevriranje v globokem vesolju in celo elektriko prek sončnih celic ter vodo in zrak za astronavte. To je potrditev, da je raziskovanje vesolja v 21. stoletju postalo globalni šport, ne več dvoboj dveh supersil, kot v hladni vojni.
Brez pristanka, a z jasnim ciljem
Artemis II sicer ne bo pristala na Luni. Njena naloga je utreti pot. Misija bo sledila poti tako imenovane proste vrnitve, obliki osmice okoli Lune, ki izkorišča gravitacijo za varno vrnitev na Zemljo. Prva dva dni bosta minila v visoki orbiti okoli Zemlje, kjer bodo astronavti preizkušali sisteme za vzdrževanje življenja. Nato sledi skok v neznano.
»Zemljo bomo videli skozi okno kot eno samo kroglo, kar je perspektiva, ki je nihče od nas še ni doživel,« je za BBC povedala Kochova. Ko bodo obkrožili oddaljeno stran Lune, bodo ljudje potovali dlje v vesolje kot kdajkoli prej. Jeremy Hansen, kanadski član posadke, upa, da bo ta pogled spremenil naše razumevanje domačega planeta: »Luno sem jemal za samoumevno. Celotno življenje sem jo gledal, ošvrknil s pogledom in šel naprej. Zdaj strmim vanjo. In mislim, da bo svet strmel z nami.«
V tistih nekaj urah, ko bodo leteli nad razbrazdano površino Lunine temne strani, bo posadka izvajala geološka opazovanja. Njihove oči in kamere bodo iskale primerne lokacije na južnem polu Lune, kamor namerava NASA z misijo Artemis III (predvidoma leta 2027 ali 2028) dejansko poslati ljudi na površje. Tam, v večni senci kraterjev, znanstveniki domnevajo, da se skriva vodni led – ključ do stalne človeške prisotnosti in morebitne odskočne deske za Mars.
Varnost pred hitrostjo
Kljub navdušenju pa senca preteklih nesreč in tehničnih izzivov ostaja. Program Artemis se sooča z leti zamud in prekoračitvami proračuna. Pritisk na NASO, da pokaže rezultat, je ogromen, zlasti v luči hitro napredujočega kitajskega vesoljskega programa. Vendar vodstvo misije ostaja neomajno.
John Honeycutt, vodja ekipe za upravljanje misije Artemis, je bil jasen: »Imam samo eno nalogo. To je varna vrnitev Reida, Victorja, Christine in Jeremyja. Leteli bomo, ko bomo pripravljeni.«
Naslednji dnevi na izstrelišču 39B bodo ključni. Raketo čaka še generalka, na kateri bodo rezervoarje napolnili z gorivom in simulirali odštevanje do zadnjih sekund pred vzletom. Če bo šlo vse po sreči, se bo prvo okno za izstrelitev odprlo 6. februarja.
Ko se je ogromen transporter ustavil in je raketa zavzela svoj položaj ob stolpu, se je zdelo, da se je čas za trenutek ustavil. Pol stoletja smo čakali na ta prizor. Zdaj, ko je raketa na ploščadi, se zdi Luna nenadoma spet na dosegu roke – ne zgolj kot romantična podoba na nočnem nebu, ampak kot naslednja celina, ki čaka na raziskovalce.
