Premoženje zapustnika zelo pogosto podeduje več dedičev skupaj. V tem primeru je položaj za njih nekoliko nepraktičen, saj denimo s stanovanjem, ki so ga podedovali, ne morejo razpolagati samostojno, ne morejo ga denimo prodati, oddati v najem ali ga zastaviti za najem hipotekarnega kredita.
Zato je smiselno, da se čim prej odločijo za delitev dediščine. Temeljno pravilo, ki ga v zvezi s tem vsebuje zakon o dedovanju, je, da lahko delitev dediščine zahteva vsak dedič ob vsakem, vendar pa ne ob nepravem času. Kaj je nepravi čas, je dejansko vprašanje. To je lahko denimo obdobje, ko je eden izmed dedičev na bolniškem staležu in ne more aktivno sodelovati v procesu delitve.
Pravica do delitve dediščine sicer nikoli ne zastara, prav tako je neveljavna pogodba, s katero se dedič odpove pravici zahtevati delitev, kot tudi določilo v oporoki, s katerim se delitev prepoveduje ali omejuje.
Pred delitvijo dediči z dediščino upravljajo in razpolagajo skupno.
Zelo koristno je, da v tem obdobju skupaj imenujejo izvršitelja oporoke, ki bo poskrbel za tekoče upravljanje dediščine, recimo skrbel za čiščenje in obnovo stanovanjske hiše, plačeval račune in podobno.
Če ni izvršitelja oporoke, dediči pa se ne morejo sporazumeti glede uprave dediščine, postavi sodišče na zahtevo katerega koli od njih upravitelja, ki upravlja dediščino za vse, ali pa določi vsakemu dediču del dediščine, ki naj ga upravlja.
Za upravitelja lahko postavi sodišče tudi koga izmed dedičev, kar se bo običajno zgodilo v primeru, če bo presodilo, da je stopnja zaupanja med dediči dovolj visoka, da med njimi ne bo prihajalo do sporov, oziroma da drugi dediči upravitelju ne bodo nagajali pri opravljanju njegovega dela.
Upravitelj lahko sicer z odobritvijo sodišča razpolaga s stvarmi iz zapuščine, če je za to upravičen po oporoki ali če je to potrebno, da se poravnajo stroški ali odvrne kakšna škoda.
Še pred delitvijo dediščine pa imajo dediči vendarle določene pravice. Ena izmed njih je, da lahko dedič svoj dedni delež, bodisi v celoti ali deloma, prenese na nekoga drugega, ki pa je lahko samo sodedič. Taka pogodba mora biti sicer overjena.
Pogojno je lahko veljavna tudi pogodba o odstopu dednega deleža z osebo, ki ni sodedič. Vendar pa taka pogodba zavezuje dediča samo v primeru, da po razdelitvi izroči svoj delež sopogodbeniku.
Za delitev se sicer šteje tudi dogovor dedičev, da postanejo v sorazmerju z dednimi deleži solastniki posameznih zapuščinskih stvari.
Po delitvi so drugi dediči vsakemu dediču odgovorni, če bi mu kdo drug, sklicujoč se recimo na kakšno pred delitvijo nastalo pravico, vzel stvar, ki mu je bila dodeljena v njegov dedni delež, ali če bi kako drugače zmanjšal njegovo pravico.
Prav tako jamčijo dediči za to, da stvari, ki so prišle v njegov delež, nimajo skritih hib (skritih napak).
Dediči prav tako jamčijo, da zapustnikova terjatev, ki je prišla v delež kakšnega dediča, obstaja in da jo bo mogoče izterjati od dolžnika do zneska, ki je prišel v njegov delež. Obveznost jamčenja za obstoj in izterljivost terjatev sicer traja tri leta po končani delitvi, za terjatve, ki zapadejo po delitvi, pa tri leta od zapadlosti.
