Scenarij je postal skoraj ritualen, del naše potrošniške folklore. V četrtek zjutraj (ali morda v ponedeljek), ko velike trgovske verige, kot je Lidl, predstavijo svoje neživilske akcijske ponudbe, se pred vrati vije vrsta. Ko se vrata odklenejo, se skupina kupcev ne napoti k oddelku s svežim kruhom ali zelenjavo. Njihov cilj je sredina trgovine – tisti prostor, kjer se med praškom in testeninami znajdejo aparati, smučarsko perilo in vrtno orodje.
Vendar pa se za mnoge kupce to jutranje romanje konča z razočaranjem. Police so včasih prazne v nekaj minutah. Blago je pošlo. Vendar ne zares. Le preselilo se je, kot se pokaže, v digitalni svet, kjer se ista škatla, ki je pred uro stala na paleti v trgovini, sedaj blešči na zaslonih pametnih telefonov – le da je njena cena zdaj, seveda, višja.
To ni več zgolj zgodba o nakupovanju, ampak je študijska lekcija iz mikroekonomije ponudbe in povpraševanja, ki poteka na platformah, kot sta Bolha in Facebook Marketplace.
Skok cene
Naš pregled je pokazal, da tak scenarij pogosto velja za blagovne znamke, kot je Lidlov Parkside. Nekaj, kar je po znižanju stalo 89,99 evra, je zdaj na Bolhi naprodaj za 150 evrov. Včasih na tak način prodajajo tudi orodje, ki pri nas v Lidlu in Hoferju ni bilo naprodaj, v tujini pa. Tudi v takih primerih je cena lahko za nekaj deset evrov višja, kot je bila v trgovini.
Pa to ne velja samo za Slovenijo. Na Hrvaškem so nedavno poročali o podobnem pojavu. Lidlova lastna blagovna znamka orodja je v zadnjem desetletju priljubljena med domačimi mojstri. Ponuja obljubo solidne kakovosti za ceno, ki je drastično nižja od profesionalnih znamk, kot sta Makita in Bosch. Ko je trgovec pred kratkim na Hrvaškem ponudil transportni voziček z nosilnostjo do 150 kilogramov – zasnovan posebej za premagovanje stopnic – po ceni 44 evrov, je bilo zanimanje predvidljivo veliko. Ko jih v prodajalnah ni bilo več, so se pojavili na oglasnikih. Cena? Tudi do 100 evrov. Najpogostejša cena se je ustalila pri 79,90 evra – skoraj stoodstotni pribitek na maloprodajno ceno.
Izkoriščanje razlik
V finančnem svetu se temu reče arbitraža – izkoriščanje razlike v ceni istega sredstva na dveh različnih trgih. V tem primeru je prvi trg fizična trgovina z omejeno zalogo in nizko ceno, drugi trg pa spletni oglasnik z neomejenim dosegom in visoko ceno, ki jo poganja pomanjkanje.
Fenomen ni nov, vendar je v dobi digitalne povezanosti postal izjemno učinkovit. Preprodajalci izkoriščajo preprosto psihološko in logistično dejstvo: večina ljudi nima časa čakati v vrsti ob 7. uri. Ti kupci so pripravljeni plačati premijo za udobje ali pa preprosto zato, ker so zamudili priložnost in blago nujno potrebujejo.
Gre za sivo cono ekonomije. Čeprav tehnično gledano ni nezakonito kupiti izdelka in ga prodati naprej (če so plačani ustrezni davki, kar pa pri manjših spletnih prodajah pogosto izostane), tovrstna praksa načenja zaupanje med trgovci in njihovimi zvestimi strankami.
Ko zmanjka, zmanjka
Trgovske verige, kot sta Lidl in Hofer, so zgradile svoj poslovni model na konceptu »ko zmanjka, zmanjka«. Ta strategija pomanjkanja ustvarja nujnost. Kupci vedo, da se orodje ne bo vrnilo na police še vsaj pol leta.
Kaj to pomeni za povprečnega potrošnika? Primer izdelkov znamke Parkside je streznitev. Kaže na to, da so dobre akcije v fizičnih trgovinah pogosto samo prva stopnja v verigi dvigovanja cen.
Dokler bo obstajala velika razlika med diskontno ceno in zaznano vrednostjo izdelka, bo obstajal tudi prostor za preprodajalce. Za kupce ostaja edina obramba budnost in hitrost – ali pa zavestna odločitev, da ne bodo hranili sistema, ki temelji na umetnem ustvarjanju dobička na njihov račun.
Naslednjič, ko boste na spletnem oglasniku videli popolnoma nov, zapakiran izdelek po ceni, ki se zdi sumljivo višja od tiste v zadnjem katalogu, vedite: ne plačujete le izdelka, pač pa plačujete davek na to, da niste bili v vrsti ob pravem času.
