Sredozemsko sonce je v idilični vasici Vero, pol ure vožnje iz administrativnega centra Ajaccio, je metalo dolge sence na zbrane žalujoče. V zraku je bil vonj po makiji in kadilu, značilen za pogrebe na tem otoku lepote. Toda spokojnost starodavnega obreda je nenadoma prekinil oster pok.
En sam strel, izstreljen iz okoliškega grmičevja, je bil dovolj. Alain Orsoni, 71-letni nekdanji nacionalistični voditelj, ki je pripotoval iz samoizgnanstva v Nikaragvi, da bi pokopal svojo mater, se je zgrudil mrtev.
Na Korziki, kjer so nenapisana pravila podzemlja pogosto močnejša od zakonov francoske republike, to pomeni prelomnico. Pomeni desakralizacijo prostora, ki je bil celo v najbolj krvavih letih otoških vendet smatran za nedotakljivega.
»Pokopališče je na Korziki sveto, tako kot cerkev,» je za lokalni radio dejal Jo Peraldi, tesen prijatelj pokojnika in nekdanji soborac v nacionalističnem gibanju, katerega besede je povzel BBC. »Nikoli še nisem bil priča umoru nekoga, ki je spremljal svojo mater k zadnjemu počitku.«
Pogreb umorjenega je bil včeraj.
Spirala nasilja
Korzika, francoski otok s 350.000 prebivalci, je v zadnjih treh letih zabeležila 35 umorov, kar jo uvršča v sam vrh francoske statistike krvnih deliktov. Prebivalci so se utrujeno navadili na novice o obračunih, požigih in poravnavanju računov. Vendar je način Orsonijeve usmrtitve osupnil tudi najbolj cinične opazovalce.
Christian Leca, bratranec žrtve, je za časnik Le Monde dogodek označil za vrhunec groze. »Ljudje ne morijo na pokopališčih,« je dejal. »To je nepojmljivo.«
Toda za fasado ogorčenja se skriva kompleksna sociološka slika otoka, kjer se je politični idealizem preteklih desetletij prelil v brutalni oportunizem. Thierry Dominici, strokovnjak za korziški nacionalizem z Univerze v Bordeauxu, opozarja na mutacijo nasilja.
»Ko so oborožene skupine opustile svojo kampanjo za avtonomijo ali neodvisnost, niso odložile orožja. Namesto tega so se preusmerile v organizirani kriminal,« pojasnjuje Dominici za BBC. Po njegovem mnenju je bila francoska država desetletja tako osredotočena na lovljenje separatistov, da je spregledala spremembe v kriminalnih dejavnostih.
V nasprotju s sicilijansko mafijo, ki temelji na strogih družinskih vezeh in ritualih večne zvestobe, korziške klane povezuje preprost oportunizem.
Kdo je bil Alain Orsoni
Alain Orsoni ni bil zgolj žrtev, ampak je bil v resnici simbol sodobne korziške zgodovine. Bil je človek senc in žarometov, revolucionar in poslovnež, zapornik in predsednik nogometnega kluba.
V mladosti je bil zaprt zaradi organiziranja bombnih napadov v imenu FLNC (Fronta za nacionalno osvoboditev Korzike). Ko se je gibanje razklalo in degeneriralo v medsebojne obračune za nadzor nad donosnimi javnimi naročili, igralnicami in trgovino z drogami, je Orsoni postal tarča. Njegov brat Guy je bil umorjen leta 1983, njegov sin pa trenutno prestaja zaporno kazen zaradi trgovine z drogami in poskusa umora.
Sam Orsoni je večkrat za las ušel smrti. Njegovo življenje je bilo kot iz filma. Imel je karizmo, ki je odpirala vrata tako v pariških salonih kot v korziških bunkerjih.
Vrhunec svoje javne podobe je dosegel kot predsednik nogometnega kluba AC Ajaccio. Pod njegovim vodstvom se je klub, kljub najmanjšemu proračunu v ligi, prebil v elitno ligo in privabil zvezdnike, kot je mehiški vratar Guillermo Ochoa.
»Korzika je lep kraj za igranje, pa tudi precej prepričljiv znam biti,« je nekoč z nasmeškom dejal novinarjem, ko so ga vprašali o njegovi kadrovski politiki.
Vendar ke za tem nasmeškom je vedno prežala nevarnost. V času svojega predsedovanja se je vozil v blindiranem avtomobilu, nosil neprebojni jopič in namesto v pisarni z razgledom na zaliv delal v betonskem bunkerju brez oken. Njegov odvetnik, sloviti Antoine Sollacaro, je bil umorjen na bencinski črpalki le nekaj tednov po enem od njunih zadnjih javnih srečanj.
Politične in družbene posledice
Preiskavo umora so zdaj prevzeli specializirani sodniki za organizirani kriminal iz Pariza v sodelovanju z marsejskim tožilstvom, kar kaže na resnost situacije. Gilles Simeoni, predsednik korziškega izvršnega sveta in najvišji izvoljeni uradnik na otoku, opozarja: »Ta umor povečuje mafijski pritisk, ki že tako težko pritiska na korziško družbo.«
Alain Bauer, kriminolog in dolgoletni svetovalec francoskih vlad, pa je bil neposreden: »Da je bil Alain Orsoni ubit, me ne preseneča. Vprašanje je bilo le kdaj, ne če.« Vendar pa tudi on poudarja, da okoliščine napovedujejo novo prelivanje krvi. »Atentat na pokopališču zahteva odgovor. Maščevanje je skoraj gotovo.«
