Sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Sloveniji temelji na medgeneracijski solidarnosti. To je plemenito načelo, ki preprečuje, da bi ljudje na stara leta ali ob bolezni padli v popolno revščino. A kaj se zgodi, ko začnejo solidarnostni mehanizmi brisati meje med tistimi, ki so v sistem vplačevali desetletja, in tistimi, ki so vanj prispevali minimalno? Prav s tem vprašanjem se te dni spopada gospa Branka Kukovec iz Škofje Loke, ena izmed tisočih invalidskih upokojenk, ki se sprašujejo, ali je sistem postal nepravičen do tistih, ki so delali največ.
Zgodba gospe Branke je zgodba mnogih slovenskih delavcev. Pri 53 letih, sredi aktivnega življenja, jo je ustavila bolezen. Možganska kap ne izbira in ne sprašuje po načrtih za prihodnost. Po 38 letih delovne dobe in vzgoji treh otrok je bila prisiljena v invalidsko upokojitev. Kot nam je povedala, je osemnajst let delala v Gorenjski predilnici, potem je bila trgovka, nazadnje pa je izdelovala palice za harpune. Danes, dve leti in pol kasneje, njena pokojnina znaša 770 evrov, če odšteje prispevek za dolgotrajno oskrbo. Znesek, ki omogoča preživetje, a pušča grenak priokus, ko ga postavimo ob bok zadnjim sistemskim spremembam.
Ko zmanjka razlik
Jedro problema, na katerega opozarja naša bralka, ni v tem, da se najnižje invalidske pokojnine zvišujejo. To je socialno nujno in pravično. Težava nastane pri tako imenovani uravnilovki. Zadnje uskladitve in spremembe zakonodaje so namreč bistveno dvignile prag najnižjih invalidskih pokojnin, medtem ko so preostale pokojnine – tiste, ki so plod dolgih let vplačevanja – ostale skoraj nespremenjene.
Branka Kukovec opozarja na veliko krivico, ki se dogaja »srednjemu razredu« upokojencev. Po zadnjem zvišanju najnižjih invalidskih pokojnin zdaj prejema skoraj enak znesek kot nekdo, ki je imel minimalno delovno dobo ali v pokojninski sklad sploh ni vplačeval. Razlike se praktično brišejo. Ob zadnji uskladitvi se je njena pokojnina povečala za zgolj štiri ali pet evrov. »To se mi ne zdi pošteno, kot tudi ne tistim, ki so delali polno delovno dobo ali še več in imajo zdaj pokojnino skorajda izenačeno s tistimi, ki so imeli minimalno delovno dobo,« pravi sogovornica.
Njeno razmišljanje odpira širšo družbeno debato: kakšno sporočilo država pošilja delavcem? Ali je sploh še smiselno vztrajati do polne pokojninske dobe, če na koncu sistem posameznika, ki je pošteno delal 38 let, izenači z nekom, ki je v sistem prispeval bistveno manj? Ne gre za zavist do najrevnejših, temveč za občutek razvrednotenja lastnega dela in prispevka v skupno blagajno.
Solidarnost pred matematiko
Ko smo se s temi vprašanji obrnili na pristojne institucije, smo dobili odgovore, ki so zakonsko korektni, a življenjsko hladni. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) pojasnjuje, da slovenski pokojninski sistem ni čisti zavarovalniški sistem, kjer bi bil izplačani znesek odvisen zgolj od vplačanih premij. Gre za sistem socialnega zavarovanja, ki vsebuje močne elemente solidarnosti in redistribucije.
Po mnenju ministrstva medsebojna primerjava različnih pokojnin ni ustrezna, saj je višina odmerjene pokojnine odraz različnih dejavnikov iz preteklosti, predvsem višine plač in dolžine vključenosti v zavarovanje. Poudarjajo, da se zaradi načela solidarnosti tistim z nizkimi vplačanimi prispevki zagotavljajo višje pravice, kot bi jim sicer pripadale glede na strogi izračun. Z drugimi besedami: tisti, ki so vplačevali več in dlje, solidarnostno krijejo hrbet tistim, ki niso mogli ali zmogli. Vendar pa se zdi, da je ta solidarnost dosegla točko, kjer postaja demotivacijska za tiste, ki so sistem desetletja polnili.
Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) postreže s konkretnimi številkami, ki potrjujejo bralkine navedbe o zgoščevanju pokojnin. Najnižja invalidska pokojnina se je zvišala, prav tako pa so se s 1. januarjem zgodile nove spremembe – novi najnižji znesek invalidske pokojnine. »S 1. januarjem 2026 se je začela uporabljati novela zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2O), ki pri obstoječih prejemnikih in pri novih uživalcih pravic spreminja najnižji znesek invalidske pokojnine z 41 odstotkov na 50 odstotkov od najnižje pokojninske osnove, kar pomeni, da novi najnižji znesek invalidske pokojnine znaša 610 evrov, po ZPIZ-2O pa se zvišuje tudi znesek zagotovljene pokojnine, in sicer na 785 evrov.« Razlika med »dnom« in tistimi, ki so delali precej dlje, a so imeli v življenju to nesrečo, da so imeli že tedaj nizko plačo, se torej meri v nekaj deset evrih.
Reforma, ki gasi požar
Ministrstvo sicer našteva vrsto ukrepov, ki so jih sprejeli v okviru zadnje reforme (ZPIZ-2O), veljavne od začetka leta 2026. Zavedajo se, da je treba invalidskim upokojencem posvetiti posebno pozornost. Uvedli so ugodnejše vrednotenje prištete dobe, zvišali najnižje oziroma zagotovljene invalidske pokojnine ter uvedli zimski dodatek. Vse to so ukrepi, ki nedvomno izboljšujejo socialni položaj najranljivejših. Vendar pa odgovora na vprašanje gospe Branke – zakaj se njen položaj ne izboljšuje sorazmerno z najnižjimi pokojninami – v resnici ni.
Država pravi, da se pokojnine usklajujejo redno enkrat letno, februarja, in da se socialni položaj izboljšuje z letnim ter po novem tudi zimskim dodatkom. Zimski dodatek je sicer dobrodošla pomoč, a ne rešuje strukturne težave. Sistem, ki bi moral nagrajevati delo, postaja vse bolj sistem socialne uravnilovke. Ministrstvo celo priznava, da trenutno ne gre predvidevati novih ukrepov za dodaten dvig nadomestil in invalidskih pokojnin, ki bi presegali že sprejeto zakonodajo. Tudi ZPIZ na vprašanje, ali je razkorak med najnižjimi pokojninami in tistimi malo nad pragom premajhen, odgovarja birokratsko: za to niso pristojni oni, temveč ministrstvo. Tako se žogica odgovornosti podaja, medtem ko ljudje z desetletji delovne dobe ugotavljajo, da je njihova pokojnina le še za odtenek višja od socialne pomoči.
Sistem na preizkušnji
Sistem invalidskega zavarovanja je nedvomno eden ključnih stebrov socialne varnosti. Temelji na predpostavki, da zavarovanec ob nastanku invalidnosti ne sme ostati brez sredstev. Toda ko solidarnostni elementi prevladajo do te mere, da izničijo vpliv dolžine vplačevanja prispevkov, se sistem znajde v krizi legitimnosti.
Gospa Branka in njej podobni ne zahtevajo, da bi imeli drugi manj. Želijo le, da bi sistem priznal in ovrednotil njihov prispevek. Želijo, da bi se ob dvigu minimalnih pokojnin sorazmerno dvignile tudi druge, da bi se ohranila razmerja, ki odražajo minulo delo.
Ministrstvo sicer pravilno ugotavlja, da je za polno izboljšanje položaja invalidov treba vključiti tudi druge sisteme – trg dela, zdravstvo in gospodarstvo. A to je slaba tolažba za tiste, ki so danes ujeti v pokojninsko zanko. Anomalije in razkoraki ostajajo, občutek nepravičnosti pa se z vsako »uskladitvijo«, ki tistim z dolgim stažem prinese le drobtinice, le še poglablja. Dokler bo sistem nagrajeval predvsem socialni status in ne vloženega dela, bodo pisma, kakršno je napisala Branka Kukovec, ostala boleč opomnik na razpoke v naši družbeni pogodbi.
