Danes ženske najdemo že praktično v vseh poklicih, tudi tistih, ki so bili nekoč strogo rezervirani za moške. Na gradbiščih srečujemo gradbenice in zidarke, v delavnicah uspešno delajo kot avtomehaničarke in vulkanizerke, nepogrešljive so v letalskih hangarjih. Pogumno in predano opravljajo delo gasilk, policistk, kriminalistk in zagotovo smo še kaj pozabili. Številke in vsakdanja praksa jasno kažejo, da jih je v tehničnih in operativnih poklicih iz dneva v dan več. Ena izmed tistih, ki s svojim delom, znanjem in uspehi premikajo meje, je tudi magistrica strojništva Ljupka Vrteva, razvojna inženirka v družbi Petrol in inženirka leta 2023. Njena karierna pot je živ dokaz, da tehnični poklici niso bavbav in da prinašajo nešteto priložnosti za ustvarjalnost.
Čeprav Ljupka danes izjemno uspešno deluje v svetu tehnike, njeni zgodnji otroški interesi niso takoj nakazovali te poti. V njenem domačem okolju v rodni Makedoniji so prevladovali predvsem ekonomisti in glasbeniki, zato se je tudi sama sprva več ukvarjala z glasbo. Preobrat in iskrica za tehnično ustvarjanje sta se zgodila v osnovni šoli. Z učiteljico so v razredu vedno nekaj izdelovali in pripravljali, kar je od učencev zahtevalo, da so uporabili domišljijo in stopili iz vsakdanjih okvirjev. Prav ta zgodnja spodbuda k ustvarjalnosti jo je kasneje pripeljala do študija strojništva.
Sodobno strojništvo ni več umazano
Zaradi lastne izkušnje inženirka poudarja, da je za spodbujanje deklet k tehničnim poklicem ključno izhajati iz šolstva. Prepričana je, da bi morali že v vrtcu otrokom omogočiti, da sami ustvarjajo in s tem razvijajo domišljijo. Ob tem izpostavlja vlogo primarne vzgoje v družini, ki mora dopustiti, da ni delitve na to, kaj je za moške in kaj za ženske, temveč mora otrokom dati proste roke, da se razvijejo v tisti smeri, ki si jo resnično želijo.
Svojo akademsko pot je Ljupka Vrteva v celoti tlakovala na fakulteti za strojništvo v Ljubljani. Na prvi stopnji študija je bila izrazito v manjšini, saj sta po prvem semestru od petih deklet ostali le še dve. Stanje se je bistveno izboljšalo na magistrskem študiju, ko so se strojniškim vrstam pridružile še študentke s smeri astrofizike, matematike in kemije. Kljub temu da je bil študij pretežno v moški domeni, osebno ni izrazito čutila predsodkov. Kot pravi, je bilo to okolje, kjer so imeli vsi študentje na začetku en skupen cilj – narediti izpite. Sama je bila strogo ciljno usmerjena in se ni obremenjevala z dogajanjem okoli sebe.
Ena največjih ovir pri privabljanju mladih deklet v tehniko so zastarele predstave o naravi dela. Mnogi si še vedno predstavljajo stare, umazane stroje in težko fizično delo, kar je daleč od današnje realnosti. Ljupka opozarja, da je dandanes vse digitalizirano, procesi potekajo preko računalnika, zato je pravzaprav vseeno, ali delaš v pisarni kot računovodkinja ali v inženiringu – pomembno je le, da te področje zanima. Inženirji so po njenem mnenju dolžni družbi na poenostavljen način razložiti svoje delo in pokazati, da ta poklic ponuja priložnost, da s svojim znanjem pozitivno vplivaš na svet.
Vedno svež zrak
Njeno osrednje področje dela je danes ogrevanje, prezračevanje in hlajenje stavb. Njeno poslanstvo je poskrbeti, da nam ni vroče, da nas ne zebe in da imamo vedno svež zrak. Največje zadovoljstvo ji prinašajo projekti za javne objekte, kot so šole, vrtci in športne dvorane, saj skozi to delo čuti, da družbi vrača tisto, kar je sama dobila v času študija. Kar zadeva usklajevanje kariere in zasebnega življenja, je optimistična in verjame, da se da oboje uspešno prepletati, če imaš ob sebi prave ljudi in pravočasno prosiš za pomoč. Njen nasvet vsem ženskam in dekletom je jasen: sledite svojim željam in sanjam, saj nihče ne bo prehodil vaše poti namesto vas.
Podobno zgodbo o uspehu in premikanju meja piše tudi dr. Eva Pirc, aktualna inženirka leta 2025, ki deluje na področju elektrotehnike. Pri njej ni šlo za en sam filmski trenutek razsvetljenja, temveč se je njena pot oblikovala precej naravno, a z zelo zanimivim preobratom. Po osnovni šoli si je namreč želela vpisa na splošno gimnazijo, a ji je zmanjkala ena sama točka. Tako je nekoliko po naključju pristala na srednji strokovni šoli Vegova, kjer pa se je povsem našla.
Zahvaljujoč odličnemu usmerjanju tamkajšnjih učiteljev tehničnih predmetov, ki so ji odprli vpogled v svet tehnike, je hitro ugotovila, da jo elektrotehnika resnično zanima in da ji gre odlično od rok. Sledila je svojim interesom in študij nadaljevala na fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani, kjer je kasneje tudi uspešno doktorirala. Danes z nasmeškom zatrjuje, da bi, če bi imela možnost ponovne izbire, brez oklevanja izbrala povsem enako pot.
V visokotehnološkem podjetju Dewesoft, kjer dr. Pirc ustvarja danes, ima tudi pri njenem delu izjemno vlogo nekaj, kar morda na prvi pogled redko povežemo s tehniko – domišljija. »Kam pa pridemo brez domišljije?« se sprašuje inženirka. Poudarja, da se v inženirstvu nenehno srečujejo s problemi, ki nimajo vnaprej pripravljenih rešitev ali odgovorov v učbenikih. Takrat pride na vrsto ustvarjalnost; treba je zgraditi drugačno arhitekturo in preizkusiti povsem nekonvencionalne pristope.
Tako kot Ljupka Vrteva tudi dr. Eva Pirc močno podpira zgodnje uvajanje inženirstva in tehnike že v osnovne ter srednje šole. Ob tem odločno ruši še en pogost stereotip: da je tehnika zgolj monotono osemurno sedenje za računalnikom. V resnici gre za izjemno razgibane poklice, ki redno vključujejo delo z ljudmi, terensko delo, komunikacijo in dinamično timsko sodelovanje. Svet tehnike je širok in poln priložnosti, poudarja, in noben njegov del ni rezerviran samo za moške.
Vsem dekletom, ki jih mika svet tehnike, a morda zaradi družbenih prepričanj še oklevajo in se sprašujejo, ali so prave za to, sporoča: »Poskusite, preden se odločite, da nekaj ni za vas.« Najpomembneje pa je, da odločitve o karieri ne temeljijo na strahu, temveč na tem, kje se posameznica vidi in kaj jo iskreno zanima. Svetuje jim, naj gredo v podjetja, spoznajo ljudi in procese ter dajo tehniki priložnost. Vse, kar zares potrebujejo za začetek, je le radovednost – vse drugo pride z izkušnjami.
Podatki razkrivajo izzive
Čeprav posamezne zgodbe, kot je Ljupkina in Evina, močno navdihujejo, pa širša slika slovenskega trga dela razkriva, da so pred nami še vedno določeni sistemski izzivi in da enakopravnost ni samoumevna. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije za leto 2024 so ženske še vedno opazno manj zastopane v nekaterih poklicnih skupinah. Mednje spadajo zakonodajalci, visoki uradniki in menedžerji, med katerimi je žensk 33,8 odstotka, ter kmetovalci, gozdarji in ribiči s 34,3 odstotka žensk. Še precej skromnejša je njihova prisotnost med upravljalci strojev in naprav ter industrijskimi izdelovalci, v vojaških poklicih ter v poklicih za neindustrijski način dela.
Če pogledamo posamezna področja dejavnosti, so ženske najmanj prisotne prav v gradbeništvu, kjer njihov delež znaša le 8,6 odstotka. Nizka ostaja tudi njihova zastopanost v informacijskih in komunikacijskih dejavnostih ter pri poslovanju z nepremičninami. Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ob tem opozarjajo, da primerjava podatkov za zadnjih nekaj let ne kaže na opaznejši trend zviševanja deleža žensk v teh dejavnostih in navedenih poklicnih skupinah.
Kljub tem razlikam v posameznih sektorjih pa je splošna stopnja zaposlenosti žensk v Sloveniji ugodna. Leta 2024 je v starostni skupini od 20 do 64 let znašala 75,1 odstotka. To je sicer za 6 odstotnih točk manj kot pri moških, a hkrati za 4,3 odstotne točke več od povprečja v Evropski uniji. Slovenija se po indeksu enakosti spolov na področju dela uvršča na 10. mesto med državami članicami z doseženimi 73,3 točke, kar nas postavlja nad povprečje EU. To pomeni, da ženske v Sloveniji na trgu dela sodelujejo razmeroma enakovredno ter da sta spolna segregacija in razlika v kakovosti delovnih mest manj izraziti kot v nekaterih drugih državah.
Prvi v Evropi na področju plačil
Še posebej pa Slovenija izstopa pri finančni enakopravnosti. Na področju denarja oziroma plačila se po indeksu enakosti spolov s 86,2 točke uvrščamo na odlično prvo mesto med vsemi državami članicami EU. To kaže, da so plačne in finančne razlike med moškimi in ženskami pri nas med najmanjšimi v celotni Evropski uniji. A to ne pomeni, da vrzeli ni. Leta 2024 so slovenske ženske v povprečju zaslužile 5 odstotkov manj kot moški. Ta plačna vrzel je bila daleč najbolj izrazita v finančnih in zavarovalniških dejavnostih, sledijo zdravstvo in socialno varstvo ter informacijske in komunikacijske dejavnosti.
Z namenom nadaljnjega izboljševanja razmer država že pripravlja nove ukrepe. Ministrstvo za delo trenutno vodi prenos evropske direktive o preglednosti plačil, ki bo podjetjem z več kot 100 zaposlenimi naložila obveznost poročanja o plačnih razlikah med spoloma in s tem pomembno okrepila pravno varstvo zaposlenih. Prav tako k boljšemu položaju žensk prispevajo nove zakonodajne spremembe, ki v nadzornih svetih velikih družb uvajajo najmanj 40-odstotno zastopanost tistega spola, ki je manj zastopan.
