»Svet je po minulem letu, ki smo ga imeli za 'predvidljivo nepredvidljivega', stopil v novo leto, ki je v nasprotju s prejšnjim bolj predvidljivo. O njegovi usodi bodo namreč odločali najmočnejši avtoritarni voditelji, ki potrebujejo vojne in nenehno proizvajanje sovražnikov, brez katerih bi se težko obdržali na oblasti. Tak primer je genocidna vojna nad Palestinci, ki jo izraelski voditelj Benjamin Netanjahu vodi z namenom, da uresniči cionistični cilj Velikega Izraela in da se obdrži na oblasti, ker bi se sicer znašel v zaporu zaradi koruptivnosti in zlorab. Ameriški avtokrat in samooklicani kandidat za Nobelovo nagrado Donald Trump pa serijsko proizvaja sovražnike ne le doma, temveč tudi v tujini,« ugotavlja politolog in sociolog ddr. Rudi Rizman.
Slabi obeti
»Poleg vojaških napadov na Venezuelo, vključno z letošnjo ugrabitvijo njenega predsednika, in pred tem na Iran grozi Trump tudi drugim, na primer Grenlandiji, Panami in Kanadi. Med njegovimi sovražnicami se je znašla tudi sama EU, ki ji s podporo skrajnim desnim strankam napoveduje spremembo režima, ji nabija carine in od nje zahteva zviševanje obrambnih izdatkov za nakupe ameriškega orožja. Sovražniki in vojna v Ukrajini, ki bo presegla trajanje vojne med nacistično Nemčijo in Sovjetsko zvezo, pridejo prav tudi ruskemu avtokratu, ki ga v tem letu čakajo volitve za še en šestletni mandat, po katerem mu spremenjena ustava omogoča, da lahko računa še na naslednjega do leta 2036,« je zaskrbljen Rizman, ki meni, da je ameriška demokracija že bliže ruskemu režimu kot kateri od skandinavskih držav.
»Trump nikoli ni skrival občudovanja nad močjo, s katero razpolagajo ruski, severnokorejski in kitajski voditelj. Ali ima ameriška demokracija še možnost, da si opomore, je odvisno od izida volitev v predstavniška domova novembra letos in še bolj dve leti pozneje, ko Trump zaradi visoke starosti ali ustavne omejitve na dva mandata ne bo mogel več kandidirati na predsedniških volitvah,« meni naš mednarodno uveljavljeni mislec, ki si je enega od doktoratov pridobil na Harvardu, drugega pa na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
»Po presenetljivem geopolitičnem preobratu je Amerika prejšnjo podporo Ukrajini in potiskanje EU v vojaško konfrontacijo z Rusijo zamenjala z razumevanjem za Rusijo, ki ji je na pogajanjih, na katerih EU po svoji krivdi niti ne sodeluje, pripravljena podariti ukrajinska ozemlja. Pri tem smo priča paradoksu, da se vse strani sklicujejo na mir, v resnici pa gre še naprej za nadaljevanje spopadov, ki ustrezajo tako Trumpu kot Putinu. Ta si v volilnem letu ne more privoščiti miru, saj je za 20 odstotkov osvojenega ukrajinskega ozemlja v štirih letih vojne, ki izčrpava rusko ekonomijo, žrtvoval okoli dvesto tisoč mladih ruskih življenj,« ugotavlja sogovornik.
Izgubljena Evropa
»Trump odreka pravico do suverenosti državam članicam mednarodne skupnosti, doma pa z brutalnim zagovarjanjem nacionalizma pod geslom Najprej Amerika odpravlja demokracijo v imenu boja proti 'notranjemu sovražniku', kamor uvršča tudi politične tekmece, demokrate. Spomnimo, da je podobno kot Trump tudi Hitler računal na Nobelovo nagrado in da je malo manjkalo, da bi jo dobil. Če bo imel pri tem Trump več sreče, si bo Evropa sama spisala sodbo, ki jo bo v svojo veliko škodo in sramoto še dolga leta obžalovala,« zatrjuje profesor, ki še ne ve, po kateri poti bo krenil tretji geopolitični velikan, Kitajska. »Kitajski ta čas ustreza benigna vloga, ki pa lahko že v bližnji prihodnosti posnema politiko ZDA in Rusije, pri čemer merim na njeno geopolitično težnjo, da si povrne Tajvan in v prostoru jugovzhodne Azije zagotovi svojo interesno sfero po zgledu imperialnih ameriške Monroejeve doktrine in ruske politike, ki obžaluje razpad Sovjetske zveze,« ocenjuje Rizman.
In kaj se po njegovem obeta EU? »EU je v tej novi geopolitični igri, kjer odloča moč in ne pravo ali pravica držav, že nekaj časa na stranskem tiru. Tudi njena nadaljnja demokratična usoda se bo v tem letu odločala na volitvah v Madžarski in Ameriki. Problem ni več le v tem, da se ne ve, koga poklicati, če hoče kdo govoriti z EU, temveč tudi v tem, da je EU še manj enotna in da jo je že načela polarizacija med članicami, ki se obračajo po političnem vetru. Evropa bi se morala že mnogo prej postaviti na svoje noge, da ji ne bi bilo treba ubogljivo slediti Ameriki. S Trumpovo zamenjavo geopolitične strani izgublja moč, zaupanje med svojimi državljani in ugled v svetu. Evropskim državam in njenim državljanom se že postavlja vprašanje, kakšno vlogo lahko igra oboroževanje Evrope za njeno varnost in Ukrajino. Kredibilni vojaški strokovnjaki navajajo, da lahko Evropa svoj cilj na tem področju doseže šele čez dobrih pet let. Imata Ukrajina in Evropa sploh še dovolj časa ali pa bi lahko EU raje uporabila svojo mehko moč, torej diplomacijo, ukinitev sankcij in obojestransko ekonomsko sodelovanje v odnosih z Rusijo? Isti strokovnjaki tudi upravičeno zastavljajo vprašanje, kam bo Evropo pripeljala oboroževalna tekma, ko se utegne Nemčija kot številčno, ekonomsko in politično največja država ponovno vrniti v že videno zgodovino in postati največja oborožena vojaška sila,« opozarja Rizman.
Vpliv na Slovenijo
Skrb zbujajoča mednarodna dogajanja se seveda odražajo tudi v slovenski politiki. »Krepitev skrajnih desnih in avtoritarnih politik v svetu se preslikava tudi v naš politični prostor. Pri naši največji opozicijski stranki in njenem avtoritarnem politiku ni težko videti, da podpira in posnema politiko obeh avtoritarnih voditeljev na drugi strani Atlantika in v Izraelu. Oba referenduma sta bila pravzaprav generalki o tem, s kakšnimi demagoškimi orodji in zavržnimi naracijami se skrajna desna politika pri nas pripravlja na letošnje volitve. Izid obeh referendumov je namreč pokazal, kaj avtoritarna politika prinaša državljanom v manjšini, ko je njihova osebna izbira v zvezi s splavom in končanjem življenja v primeru nevzdržnega trpljenja v nasprotju z vladajočo stranko in cerkvenim naukom. Kot vemo iz evropske in nemške zgodovine, se je zlo najprej spravilo na različne manjšine, preden je prišla na vrsto še večina,« razmišlja Rizman, ki poudarja, da bo izid letošnjih volitev pri nas določil, na katero stran zgodovine se bo postavila Slovenija.
»Za zdaj še negotov izid teh volitev bo odgovor na vprašanje, ali se bo Slovenija postavila na stran demokratičnih držav ali pa na stran avtoritarnih, ki jih vodijo Trump, Orban in Netanjahu, nad katerimi se navdušuje vodilna opozicijska stranka na čelu z njenim voditeljem. Slednje se vidi v podpori te stranke vojnam v Gazi, Venezueli in drugod ter spodkopavanju veljavnega mednarodnega prava. Ameriški in čedalje bolj tudi madžarski volilci že spoznavajo, da so se z napačno izbiro avtokrata v svojo škodo postavili na napačno stran zgodovine.«
