Zgodba ni izmišljena, čeprav zveni kot scenarij za slabo komedijo. Voznica, ki se vsak dan prebija skozi prometni kaos trzinske obvoznice, je pred kratkim doživela trenutek groze. Tik pred njo se je ustavila kolona, ona pa je zrla v nekaj povsem drugega. Njen pogled je ugrabil velikanski obcestni plakat. Na njem ni bilo prometno opozorilo, temveč mladenka v kopalkah, ki je bila v spodnjem delu »naravno bujna«. Oglas je promoviral lasersko odstranjevanje dlak.
V tistih kritičnih delčkih sekunde, ko so možgani voznice predelovali kombinacijo seksizma, dlakocepstva in marketinške drznosti, so zavorne luči avtomobila pred njo nevarno hitro postale rdeče ostenje. Zaviranje je bilo panično, trk preprečen le za las. Voznica se je tresla, ne le od strahu, ampak od besa. »Kaj nam pravzaprav počnejo?« se je vprašala.
In ni edina. Če niso kosmate noge, so pa politiki. V predvolilnem času se obcestni jarki spremenijo v knjižnice na prostem. Politični manifesti, strnjeni v tri stavke, od voznika zahtevajo, da pri hitrosti 90 kilometrov na uro bere o svetli prihodnosti, medtem ko tvega, da v sedanjosti spregleda pešca. Opozorila, da to ni varno, se odbijajo od gluhih ušes oglaševalcev, ki vedo eno: voznik v avtomobilu je ujetnik, njegova pozornost pa valuta. Toda najnovejša raziskava Agencije za varnost prometa (AVP) kaže, da je vrag odnesel šalo. Humor ob »kosmatih« oglasih zbledi, ko spregovorijo številke.
Ko sekunde postanejo metri smrti
Če se vam zdi, da je obcestnih plakatov preveč in da so postali preveč agresivni, se ne motite. Agencija za varnost prometa je izvedla obsežno anketo, v kateri je sodelovalo 2526 voznikov, rezultati pa so potrdili tisto, na kar prometni strokovnjaki opozarjajo že leta. Kar 90 odstotkov sodelujočih je navedlo, da jih obcestni panoji med vožnjo motijo – pogosto ali vsaj občasno.
Morda se sliši kot nejevolja voznikov, a gre za merljivo nevarnost. Tuje in domače raziskave so neizprosne: če voznik odvrne pogled s ceste za več kot dve sekundi, se verjetnost nesreče poveča za več kot sedemkrat. Dve sekundi se slišita kot nič. Ena, dve. A pri avtocestni hitrosti v petih sekundah vozilo prevozi več kot 150 metrov. To je dolžina poldrugega nogometnega igrišča, ki ga prevozite »na slepo«, če se zagledate v oglas.
In prav tukaj tiči največja zanka sodobnega oglaševanja. Digitalni panoji so zasnovani tako, da ugrabijo pogled. Zaradi svoje svetilnosti in spreminjajočih se vsebin pogosto pritegnejo voznikov pogled ravno okoli kritične meje dveh sekund ali celo čez njo. Čeprav večina voznikov (58 odstotkov) navaja, da na pano pogledajo le za eno do dve sekundi, vsak peti voznik (20 odstotkov) priznava, da oglas opazuje od tri do pet sekund. To je čas, potreben za katastrofo. Tuje raziskave s sledilniki pogleda so pokazale, da digitalni zasloni povzročijo več daljših pogledov kot statični plakati.
Konkretne nevarnosti
Podatki AVP razkrivajo še eno, srhljivejšo statistiko. Vpliv panojev ni zgolj teoretično tveganje. Kar 31 odstotkov voznikov je poročalo o nevarni situaciji ali skorajšnjem trku, ker je bila njihova pozornost preusmerjena na oglasni pano. To pomeni, da ima skoraj tretjina voznikov na naših cestah izkušnjo, v kateri je oglas skoraj povzročil nesrečo.
Še bolj skrb zbujajoče je, kaj ti panoji prekrivajo. Kar 86 odstotkov voznikov meni, da panoji poslabšajo opazovanje prometne signalizacije. Prometni znaki so abeceda varne vožnje. Če barvit oglas za nov telefon ali politično stranko preglasi rdečo luč na semaforju ali znak za omejitev hitrosti, je sistem varnosti porušen.
Javnost je glede tega presenetljivo enotna. Kar 95 odstotkov voznikov meni, da so ukrepi za zmanjšanje števila in vrste panojev potrebni. Takšna plebiscitarna podpora kaže, da problema ne zaznava le stroka, temveč velika večina ljudi, ki se vsak dan usedejo za volan.
Zakonodajni labirint
Če se strinjajo vozniki, stroka in zdrav razum, zakaj so naše ceste še vedno videti kot oglasni katalogi? Odgovor se skriva v zapletenem prepletu zakonodaje, birokracije in, seveda, denarja.
Agencija za varnost prometa je na podlagi izsledkov že pripravila nabor predlogov in jih predstavila pristojnim institucijam. Predlagajo zaostritev zakonodaje, omejitev uporabe svetlobnih panojev in jasnejšo regulacijo, zlasti ob avtocestah in hitrih cestah. Vendar pa AVP nima moči, da bi sama odstranjevala panoje. Njena vloga je strokovna in svetovalna; nima možnosti veta ali neposrednih pristojnosti v upravnih postopkih.
Tukaj trčimo v zid slovenske birokratske realnosti. Postopki za odstranitev nedovoljenih panojev so dolgotrajni in zapleteni. Oglaševalci so se naučili izkoriščati pravne vrzeli. Panoje pogosto postavijo tik ob cestni pas ali pa jih namestijo kot premične konstrukcije (na primer prikolice), kjer gradbeni ali cestni inšpektorji nimajo neposredne pristojnosti. Nadzor je razpršen med državo, občinami in različnimi inšpekcijami, kar v praksi pomeni prelaganje odgovornosti.
Poleg tega ne smemo zanemariti ekonomskega vidika. Zunanje oglaševanje je donosen posel. Oglaševalska industrija in lastniki zemljišč imajo močan interes, da panoji ostanejo. Oglaševalska zbornica nasprotuje splošni prepovedi in trdi, da je treba najti ravnotežje med promocijo in varnostjo. Žal se predstavniki zbornice niso odzvali vabilu AVP na strokovno okroglo mizo, kar kaže na določeno mero nepripravljenosti na dialog.
Urejene avtoceste in divji zahod v mestih
Ko se vozimo po Sloveniji, lahko opazimo zanimiv fenomen. Na avtocestah je situacija relativno urejena. Dars namreč že dlje časa jasno nasprotuje nameščanju panojev v vidnem polju avtocest in dosledno vzdržuje vizualno čiste koridorje. Če se kje pojavi črna gradnja v obliki oglasa, Dars v sodelovanju z inšpekcijo ukrepa.
Povsem drugačna zgodba pa nastane, ko zapeljemo z avtoceste na občinske ceste ali v mesta. Tam se začne divji zahod. Mestna središča, vpadnice in križišča so pogosto posejani s panoji, saj prav tam oglaševalci najlažje ulovijo pogled voznika. Težava je v tem, da občinski predpisi niso poenoteni. V eni občini je morda prepovedano oglaševanje ob križiščih, v sosednji pa oglas stoji tik ob prehodu za pešce.
Razlogi za to so različni. Nekatere občine v oglasih vidijo vir proračunskih sredstev ali način za podporo lokalnim dogodkom, druge pa preprosto nimajo ustrezno urejenih prostorskih aktov. AVP opozarja, da prometna varnost ne sme biti odvisna od občinskih meja. Zato predlagajo, da se ključna varnostna pravila – kot so omejitve svetilnosti in odmiki od križišč – uzakonijo enotno za vse ceste v državi.
Svetloba, ki slepi
Posebno poglavje so digitalni in osvetljeni panoji. Ti so za voznike najbolj moteči, zlasti ponoči ali v slabem vremenu. Mednarodne smernice, kot je projekt CEDR ADVERTS, priporočajo omejitve, na primer minimalno deset sekund nespremenjene vsebine na digitalnih zaslonih, da se voznikom ne vsiljuje nenehno novih dražljajev.
Na tem področju se vendarle obetajo spremembe. Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo je že pripravilo predlog nove uredbe z bistveno strožjimi omejitvami. Ta predvideva nižanje dovoljene svetilnosti panojev ponoči na največ 300 lumnov, kar je korak v pravo smer. Cilj je zagotoviti, da prometno okolje ostane čim bolj vizualno čisto, saj že kratek odmik pogleda lahko pomeni razliko med varno vožnjo in tragedijo.
Agencija za varnost prometa se zaveda, da spremembe ne bodo prišle čez noč. Gre za boj na več frontah: zakonodajni, tehnični in družbeni. Kljub temu ostajajo optimistični. Načrtujejo tudi poglobljene raziskave s sledilniki pogleda in simulatorji v sodelovanju z domačimi fakultetami, kar bi dalo še trdnejše dokaze o škodljivosti panojev.
Njihov cilj, zapisan v nacionalnem programu, je jasen: Vizija nič. To pomeni nič smrtnih žrtev in nič hudo telesno poškodovanih na naših cestah. K temu lahko bistveno prispeva tudi odstranitev motečih vizualnih elementov. AVP poudarja, da cilj ni absolutna prepoved vsega oglaševanja, temveč smiselna omejitev tam, kjer to najbolj vpliva na varnost.
Do takrat pa voznikom ne preostane drugega, kot da se zanesejo nase. Ko boste naslednjič stali v koloni ali se peljali skozi mesto in bo vaš pogled ugrabil oglas za spodnje perilo, nov avto ali politika, ki obljublja gradove v oblakih, se spomnite na »pravilo dveh sekund«. Noben oglas, pa naj bo še tako »poraščen« ali bleščeč, ni vreden zverižene pločevine in ogroženega življenja.
Slovenija je majhna država z lepo pokrajino. Morda je čas, da jo nehamo skrivati za plakati in raje pogledamo na cesto. Kot kažejo prizadevanja AVP in podpora javnosti, smo kot družba na to pripravljeni. Zdaj so na potezi odločevalci, da varnost postavijo pred dobiček in pospravijo »cestno džunglo«.
