Konec letošnjega maja se je v švicarskih Alpah odlomil večji del ledenika Birch, kar je sprožilo plaz ledu, kamenja in blata, ki je zasul praktično celotno vas Blatten. Okoli 300 prebivalcev, kolikor jih je živelo v vasi, so že teden dni pred odlomom evakuirali, toda nastajajoča jezerca in zajezena reka Lonza so grozili, da zasujejo dolino Lötschental. Dogodek je bil še eden v nizu posledic podnebnih sprememb, ki hitro in drastično spreminjajo podobo naših Alp ter celotnega planeta. Primerov, da se ledenik zlomi in s svojim materialom zasuje pod njim ležeče vasi ali pa ob njegovem umikanju za nekdanjimi ledeniškimi nasipi nastanejo jezera, ki nasipe lahko predrejo, voda pa potem hipoma odteče v dolino ter uniči vse pod sabo, je v Himalaji, Andih in drugod veliko.
Taljenje, krčenje in izginjanje ledenikov namreč ne odpira le pomembnih vprašanj glede našega ekosistema in zalog vode, ampak pomeni tudi povečano tveganje za naravne nesreče. Švicarji so tako že pred leti na ledeniku Spodnji Grindelwald za 15 milijonov švicarskih frankov izvrtali predor in uredili nadzorovano odvodnjavanje, da se kaj takega ne bi zgodilo. Na skrajnem severozahodu Italije pa ob vsaki morebitni nevarnosti zaprejo glavno cesto, ki pelje po alpski dolini Val Ferret, in promet speljejo po stranski cesti, saj obstaja nevarnost, da bi taleč se ledenik izpod gore Grandes Jorasses s pomočjo vode spustil v dolino svoje kamninsko gradivo.
Le še ostanki
Letošnje leto so Združeni narodi razglasili za leto ohranjanja ledenikov, potem ko je bilo lansko leto najbolj vroče v zgodovini meteoroloških merjenj, pa tudi zato, ker so ledeniki odlični kazalniki podnebnih sprememb. Toda ta razglas prav nič ne pomaga, ledeniki v Alpah se nezadržno talijo in umikajo. Ko se bodo umaknili, bodo ogrožene trenutne zaloge vode, oskrba s pitno vodo, varnost hrane in ne nazadnje tudi proizvodnja energije. Samo med letoma 2000 in 2014 so alpski ledeniki skupaj izgubili 22 kubičnih kilometrov ledu, kar je enako, kot če bi bila celotna Švica pokrita s pol metra ledu. Največje spremembe se namreč dogajajo prav v Švici, ki je tudi najbolj bogata z ledeniki, in če se bodo podnebne spremembe dogajale s tako intenzivnostjo kot doslej, bodo do konca tega stoletja tam le še ostanki ledenikov.
Nič drugače ne bo niti v sosednji Avstriji, ki naj bi bila po napovedih že čez 40 do 45 let pretežno brez ledu. Po prognozah avstrijskih raziskovalcev bodo po najbolj optimističnem scenariju, če se globalna temperatura ozračja glede na predindustrijsko dobo ne bo dvignila za več kot 1,5 stopinje Celzija, do leta 2100 na območjih Ötztalskih in Stubajskih Alp ostali le še trije odstotki današnje mase ledenikov. Toda ob predpostavki, da se bo ozračje segrelo za 2,7 stopinje, kar je pričakovati po srednjem scenariju IPCC (Medvladni panel za podnebne spremembe), bodo ledeniki popolnoma izginili veliko prej. Taljenje avstrijskih ledenikov bo vplivalo tudi na nas. Drava in Mura imata namreč izrazit ledeniški vodni režim.
Redne meritve
Del ledeniškega bogastva imamo tudi v Sloveniji. Triglavski ledenik in Ledenik pod Skuto sta najbolj jugovzhodno ležeča ledenika v Alpah in zato še toliko bolj občutljiva na podnebne spremembe. Toda od Triglavskega sta ostali le še zaplati snega, veliki skupno manj kot 0,2 hektara, kar je tako malo, da lahko ledenik že v naslednjem ledeniškem letu, če se bo ponovilo tisto iz let 2022/23, popolnoma izgine. Napovedi zanj so tudi bolj črnoglede kot za Lednik pod Skuto.
Na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU bodo naslednje leto praznovali 80-letnico uradnih merjenj Triglavskega ledenika, dve leti kasneje so se začele uradne meritve tudi na Ledeniku pod Skuto. Proučevanje slovenskih ledenikov je pravzaprav najdaljši slovenski stalno potekajoč raziskovalni projekt, ki se je začel istega leta (1946), ko je bil ustanovljen inštitut.
»Lahko bi rekli, da so bili naši predhodniki precej daljnovidni,« pove geograf Miha Pavšek, ki je od začetkov svojega službovanja na inštitutu, to je več kot 30 let, tesno povezan z obema ledenikoma. Je tisti, ki spremlja njuni življenji, vsako leto organizira njune meritve in strokovne obiske, ju proučuje in skrbi za kamero Triglavski ledenik na Kredarici, ki nam v živo pošilja njegovo sliko vse od aprila 2013.
Leta 1850 je Triglavski ledenik meril nekaj manj kot 46 hektarov, leta 1946 je imel še 14,2 hektara. Toda že leta 2003, po enem najtoplejših poletij v zadnjem stoletju in pol, se je prvič zmanjšal na manj kot en hektar, in sicer na 0,7 hektara. Že dve leti zapored pa so mu raziskovalci namerili manj kot 0,2 hektara. Še bolj pomenljivo je zmanjšanje njegove prostornine, ki se je od začetkov merjenj do danes zmanjšala za več kot 300-krat.
Nizke temperature in velike količine snega so ključne za obstoj ledenika. Kot razloži Pavšek, sneg pomaga ohranjati led pod njim, s svojo belino pa odbija tudi do 90 odstotkov sončnih žarkov.
»Razlog za to, da imamo pri nas ledenika, sta njuna senčna lega in velik dotok snega. Še posebej Julijske Alpe so zelo namočene. Ledenikoma pri ohranjanju pomagajo tudi snežni plazovi, ki so hrana za ledenik. Velikokrat lahko na kameri vidimo, kako se nad celotnim Triglavskim ledenikom naredi odlomna napoka in se po celi dolžini sprožijo plazovi,« razlaga Pavšek.
Toda toplejša poletja, manj snežnih padavin, večji delež padavin v obliki dežja in toplejše padavine, saharski pesek, grušč in kamenje na ledeniku z okoliških ostenij, zaradi česar je površina temnejša in vpija še več sončne svetlobe – vse to so razlogi, ki prispevajo k pospešenemu taljenju ledenikov.
Krčenje Triglavskega ledenika se je začelo stopnjevati v devetdesetih letih 20. stoletja. Leta 1992 je razpadel na dva ločena dela in že takrat so bili raziskovalci prepričani, da ga morda čaka le še desetletje življenja, vendar je prišlo nekaj boljših zim, ki so ga ohranile. Največja debelina ledeniških plasti, skupaj s snegom na površju ledenika, ob koncu talilne dobe nikjer več ne presega petih metrov, povprečno le še meter in pol.
»Odkar ga spremljam, bi težko rekel, da nastaja novi led. V naših razmerah je za nastanek meter debele plasti ledu potrebnih tudi več desetletij, a kaj, ko ta 'pridelek' uniči le nekaj ledeniško neugodnih let!« doda Pavšek.
Visoko pod severno steno Skute in Kranjske Rinke nad Jezerskim, na nadmorski višini med 2030 in 2120 metri, leži Ledenik pod Skuto. Čeprav je manj slaven od svojega zahodnega brata, podnebnim spremembam ne podlega tako hitro kot Triglavski ledenik – verjetno k temu pripomore njegova izrazito senčna lega.
Ob prvih uradnih meritvah leta 1948 je Ledenik pod Skuto meril tri hektare in ta letnica je še vedno dobro vidna na eni od skal. Toda po tistem toplem poletju 2003 je meril le še 0,7 hektara, a se je v naslednjih letih povečal. Lani je njegova površina znašala 1,3 hektara. Čeprav je bolj debel od Triglavskega ledenika, je njegovo tanjšanje ob trenutni povprečni dinamiki krčenja ledu prav tako skrb vzbujajoče, saj se ledenik na posameznih mestih letno stanjša tudi do metra in pol. Raziskovalci na Geografskem inštitutu predvidevajo, da bi lahko tudi Ledenik pod Skuto v naslednjem desetletju izginil.
Led v visokogorskih jamah
Tudi po tem, ko bo led na površju izginil, pa bo še vedno ostal pod površjem v visokogorskih jamah. To bodo zadnji rezervoarji ledu pri nas. Geograf Jure Tičar od leta 2023 na Geografskem inštitutu Antona Melika vodi zanimiv projekt, prvi te vrste doslej, s pomočjo katerega bodo raziskovalci na podlagi ledu v visokogorskih jamah rekonstruirali podnebne razmere na območju jugovzhodnih Alp v zadnjih 12.000 letih. »Na Antarktiki hrani led podatke o podnebju tudi iz obdobij do pred milijon let. Pri nas tako starega ledu nimamo, bomo pa pridobili podatke za več stoletij in tisočletij,« pojasni Jure Tičar.
V projekt so vključene štiri jame, in sicer Ivačičeva jama pod Kredarico, Snežna jama na Planini Arta (Raduha), Velika ledena jama v Paradani v Trnovskem gozdu in Ledena jama pri planini Viševnik. Samo v Paradani je bil led letos pol metra nižje kot lani. »Posledice podnebnih sprememb so v jamah izrazito počasnejše kot na površju, toda tudi tam se kažejo,« opozori Jure Tičar.
Vsaj dvakrat na leto se odpravi v visokogorske ledene jame, kjer s kolegi meri temperaturo in druge parametre, tudi premikanje vode, kajti padavine imajo tako kot pri ledeniku tudi pri ledu v jamah pomembno vlogo. Vsako jamo dvakrat letno skenirajo in na ta način izračunajo masno bilanco, da ugotovijo, koliko se zmanjša količina ledu in kakšna je dinamika ledenih mas.
»Procesi taljenja so veliko bolj intenzivni kot procesi nastajanja ledu. In ko se količina ledu zmanjšuje, naj je to v jami ali na površju, se bolj segreva tudi okolica. Gmote ledu hladijo zrak v okolici, zato manj ko je ledu, manj ta ohlaja okolico in večji so vplivi višjih temperatur,« razloži Jure Tičar.
Toda ključna stvar pri projektu je, da bodo iz zapisov ledu pridobili visoko ločljive podatke o spremembah podnebja za obdobje po poledenitvi, torej zadnjih 12.000 let. »Ti podatki so pomembni za rekonstrukcijo regionalne klime, kajti redko lahko v naravi najdemo konsistentne zapise o preteklem podnebju.«
Zadrževalniki vode
Ledeniki so zadrževalniki vode in vir pitne vode v dolini, enako tudi naša ledenika, le v manjši meri. Na to se je pametno spomniti v dneh, ko v Sloveniji ponovno poročamo o suši in varčevanju s pitno vodo. Ko namreč ni vode iz atmosfere, je voda iz ledenika in snega še edina voda. »Ko tega ledu ne bo več, te vode prav tako ne bo,« je jasen Miha Pavšek.
Posledice tega bodo najbolj občutile bližnje planinske koče, predvsem Triglavski dom na Kredarici, nekaj pa tudi prebivalci doline. Voda izpod Triglavskega ledenika namreč odteka v dolino Vrat in Savo Dolinko ter na bohinjsko stran v Savo Bohinjko. Kar 70 do 80 odstotkov vse ljubljanske vode pa pride iz Save.
Toda na pitno vodo pri nas vpliva tudi taljenje ledu v visokogorskih jamah. »Vendar nihče ne ve točno, koliko ledu je v jamah in koliko ledeniške vode se uspe akumulirati v ledenih jamah tudi sredi poletja in tam zmrzniti. A gotovo je kras eden od pomembnih dodatnih zadrževalnikov vode,« potrdi Jure Tičar.
Raziskovalci na Geografskem inštitutu Antona Melika so se v vseh teh letih raziskav in projektov dokopali do pomembnih ugotovitev, da ledenika pod Triglavom in Skuto vztrajata tam od konca zadnje ledene dobe v času pleistocena, to je zadnjih 12.000 let. Do sedaj so namreč mislili, da sta vmes izginila in ponovno nastala v mali ledeni dobi med 15. in 19. stoletjem. Nastala sta torej v obdobju človeške zgodovine in v času le-te bosta tudi izginila.
»V pleistocenu je bilo na vrhuncu poledenitve okrog devet odstotkov površja Slovenije poledenelega, veliko ledenikov iz tistega časa je že izginilo. Toda gledano iz mojega vidika bosta ta dva ledenika prva zaznava izginjanja zaradi podnebnih sprememb,« razmišlja Jure Tičar.
