Pred štirimi leti je prišel v Slovenijo prvi mladi salezijanski misijonar iz Afrike, Cyprian Mbaziira iz Ugande. Danes jih je v naši državi šest, tako iz Afrike kot Azije, in med njimi je tudi 30-letni Daniel Taabu iz Demokratične republike (DR) Kongo. Kmalu bodo minila tri leta, odkar je prišel k nam, letos pa tudi on, tako kot številni slovenski šolarji, zaključuje del svoje življenjske poti in se pripravlja na novo. Potem ko je zadnji dve leti v dijaškem domu Janeza Boska v Želimljah opravljal vzgojno prakso, bo jeseni ponovno postal študent, le da zdaj Teološke fakultete v Ljubljani, s čimer bo začel uresničevati svoje poslanstvo, to je biti duhovnik.
Na Triglav
Sredi bujnega zelenja in gozdov, kjer stoji Gimnazija Želimlje, seže pogled vse do naših Alp, zato Daniela brž povprašamo, ali kaj zahaja v gore. »O, to pa. Naravo imate čudovito,« toplo odvrne. »Bil sem že na Viševniku, pripravljam pa se, počasi in postopoma, tudi na vzpon na Triglav. Mar ne pravite, da mora pravi Slovenec vsaj enkrat na Triglav?«
Res je. Toda misel na Triglav ta čas vendarle ni Danielova prioriteta. Bolj kot Triglavu se posveča branju, razmišljanju in izobraževanju, saj se zaveda, da je pred njim dolga in naporna pot do duhovniškega poklica.
Daniel je odraščal v mestu Lumbubashi na jugu Konga, v družini s tremi brati in sestro, kjer je imela katoliška vera vedno pomembno vlogo. Toda njegove predstave, kaj bo postal, ko odraste, niso bile prav nič drugačne od predstav marsikaterega dečka. Želel je postati profesionalni nogometaš. Treniral je z vso vnemo, dokler ni poškodba prekinila njegove športne poti.
»Težko je bilo usklajevati oboje, šolo in šport. Obiskoval sem tudi salezijansko katoliško šolo in bival v dijaškem domu, kjer sem začel po poškodbi prvič globlje razmišljati o svojem poslanstvu. Ker sem želel pomagati ljudem, sem sprva želel postati zdravnik, toda z vsakodnevnimi stiki s salezijanci in opazovanjem njihovega dela z mladimi je začela v meni rasti želja, da tudi sam postanem del njihove redovne skupnosti,« je povedal Daniel, ki se je po maturi odločil za redovniško formacijo.
DR Kongo je država z najvišjim deležem katolikov v Afriki, skoraj polovica prebivalstva je katolikov, toda odzivi znancev na njegovo odločitev za duhovniški poklic so bili različni. Starši so želeli, da si vzame nekaj časa za razmislek, toda ko se njegova odločitev ni spremenila, so ga popolnoma podprli. Bolj je skrbelo njegove znance, kaj bo počel brez specifične poklicne izobrazbe, če bi si kdaj premislil.
Luka Dončić in mraz
Obenem ko se je usposabljal in pripravljal na duhovniški poklic in študiral filozofijo, je začela rasti v njem še ena želja, da postane misijonar. Napisal je prošnjo za misijonarstvo, toda kam ga bodo napotili, ni vedel. »Tega nihče ne ve,« se nasmeje ob spominu na odgovor, ki ga je prejel.
»Nisem imel ideje, kje leži Slovenija. Sem pa poznal Luko Dončića. Potem sem takoj pobrskal po spletu, da sem našel Slovenijo, na youtubu pa si predvajal posnetke, da sem slišal slovenščino. Prva misel o vašem jeziku je bila: tega jezika se bo težko naučiti,« prizna.
Ko pridejo tuji salezijanski misijonarji v Slovenijo, prve mesece obiskujejo intenzivni tečaj slovenščine, da čim prej čim bolje usvojijo naš jezik, ki je ključen za nadaljnji študij in predvsem podajanje evangelija. Toda Daniel, ne glede na to, da je pred tem noviciat opravljal v Zambiji, bil pred prihodom v Slovenijo v Italiji, da je imel precej stikov z drugimi kulturami, za kulturni šok v naši državi ni bil prav nič prikrajšan.
V Slovenijo je prišel septembra in ob misli na hladne jesenske dni se danes le namuzne. »V bundi sem bil zapet do vratu, a me je zeblo do kosti. In na avtobusni postaji sem pozdravljal ljudi drugega za drugim, odziva pa nisem dobil. Najprej sem mislil, da je kaj narobe z mano. Potem pa sem razumel – druga kultura, drug ritem življenja. V Afriki se ljudje pozdravljajo celo v mestu, tudi neznanci, bolj smo odprti. Vera je globoko vpeta v naš vsakdanjik. Maše so žive, polne petja in glasbe, cerkve pa prostor srečanja,« odgovarja Daniel.
Čeprav mu je bilo na začetku težko, se slovenske zadržanosti ni ustrašil, naših navad in kulture pa se je že navadil.
»Včasih mi kdo reče, tukaj je drugače, ti tega ne razumeš. Toda jaz odgovorim: Saj ravno zato sem tukaj, da vas razumem. In da vi skozi mene malo drugače pogledate nase. Veseli me, ko vidim, da lahko s svojo odprtostjo in drugačnim pogledom na vero spodbudim tudi Slovence, da ponovno odkrijejo pomen duhovnosti. Veste, v Afriki katolištvo ni le tradicija, ampak pogosto osebna izbira. Mladim je vera opora in upanje kljub revščini, vojnim razmeram in družinskim težavam, v cerkvi pa iščejo odgovore na vprašanja življenja in ne le obredov. V Evropi pa se zdi, da je katoliška vera bolj prepletena s tradicijo, da je to nekaj, kar so ljudje 'podedovali'. Veliko ljudi je bilo krščenih in je hodilo k verouku, toda potem se, po birmi, od vere oddaljijo,« razmišlja Daniel, ki verjame, da se lahko danes evropski kristjani veliko naučijo od afriških, in obrnjeno, afriški kristjani lahko poglobijo razumevanje vere z bogato teološko tradicijo Evrope.
»Ker vera ni stvar geografije,« pravi Daniel, »ampak osebnega odnosa z Bogom. Če vera ni živa, ostane le navada. A če v njej prepoznaš srce, potem postane vir življenja – kjer koli na svetu.«
