Na vprašanje, kaj aktualno dogajanje v mednarodnih odnosih v današnjem svetu pomeni za nas, za vas, lahko na kratko odgovorimo: svet postaja bolj nepredvidljiv in nevarnejši; varnostna jamstva, ki smo jih jemali za samoumevna, so na preizkušnji. Pasivnost pri tem ni več dobra izbira.
Poglejmo aktualno dogajanje. Združene države Amerike so te dni zasegle ruski tanker. Jutri si lahko prilastijo Grenlandijo. Ameriški predsednik Donald Trump ugrabitve predsednikov suverenih držav predstavlja kot zunanjo politiko. Mednarodno pravo pa po mnenju nekaterih opazovalcev počasi umira.
Kje je v tem novem, brutalnem svetu prostor za majhno državo, kot je Slovenija? Če je ogrožena ozemeljska celovitost ene izmed članic, ki tvorijo nekakšno zahodno jedro, kakšno sporočilo je to za nas? »Žal vse to, kar ste navedli, pod Trumpovo administracijo vse bolj drži. V tem kontekstu se strinjam s stališčem predsednice danske vlade Mette Frederiksen, da bi okupacija Grenladije s strani ZDA pomenila konec zavezništva Nato,« je odgovoril Milan Brglez, ki na fakulteti za družbene vede med drugim predava o politiki mednarodnega prava. »Dodal bi še, da bi to tudi za nas moral biti de facto in de jure konec članstva v Natu. Vendar tudi vztrajanje pri takšnem načelnem stališču večine držav članic Nata, bodimo realisti, ne bo nujno dovolj, da bi odvrnilo ZDA pod Trumpovo administracijo, da si prilastijo Grenlandijo.«
Danes eden, jutri drugi
Poleg tega se je treba zavedati, je še dodal sogovornik, da bi lahko to, kar se v sedanji mednarodni skupnosti dopušča ZDA kot hegemonu, postalo način obnašanja tudi Kitajske kot prihajajočega hegemona.
Dobrodošli v letu 2026, letu, ko je sila dokončno nadomestila zakon.
Omenjena ladja, ki je plula pod rusko zastavo, je bila obtožena kršenja sankcij zaradi prevoza venezuelske nafte. To ni bil običajen policijski postopek. Bila je demonstracija sile. Ameriški obrambni sekretar Pete Hegseth je potezo utemeljil z besedami, da ladja ogroža »varnost in stabilnost zahodne poloble«.
Pred tem so ameriške sile v Venezueli prijele predsednika Nicolasa Madura in ga odpeljale v New York – poteza, ki jo Washington imenuje obramba hemisfere, velik del preostalega sveta pa ugrabitev. Stari svet umira, je nekoč zapisal italijanski politični teoretik Antonio Gramsci, in novi se s težavo rojeva. V tem mračnem vmesnem času se dogajajo bolezenski pojavi najrazličnejših vrst. Danes, januarja 2026, ne gledamo več bolezenskih pojavov. Gledamo smrt pacienta, ki smo ga poznali – mednarodnega reda, temelječega na pravilih. In ob njegovi postelji ne žaluje skoraj nihče, saj so vsi preveč zaposleni z merjenjem moči.
Donald Trump se je vrnil v Belo hišo z načrtom, ki ne dopušča dvomov. Njegova zunanja politika, ki so jo nedavno poimenovali Donroejeva doktrina (besedna igra na Monroejevo doktrino iz leta 1823), je preprosta: zahodna polobla je ameriško dvorišče. Evropa naj se drži stran, Kitajska in Rusija pa naj izgineta. Toda Trumpova definicija dvorišča se je nevarno razširila. Ne gre več samo za Latinsko Ameriko. Njegove ambicije segajo od Ognjene zemlje pa vse do Grenlandije, za katero trdi, da jo ZDA potrebujejo. Kanada in Mehika, sosedi in zaveznici, sta se znašli pod hudimi grožnjami.
V tem novem svetu ni prostora za univerzalne vrednote. Kot poudarja Kanval Sibal, nekdanji indijski zunanji minister, ki je nedavno komentiral aktualno dogajanje v medijih, ZDA odkrito zavračajo ustanovno listino Združenih narodov, ki temelji na suvereni enakosti držav. Namesto tega se odkrito uveljavlja logika moči. Če imaš moč, lahko vzameš, kar hočeš. Če je nimaš, se moraš ukloniti. Stephen Miller, namestnik vodje Trumpovega kabineta, je to povedal brutalno iskreno: »Živimo v svetu, ki mu vlada moč, ki mu vlada sila. Vse ostalo so mednarodne vljudnosti.« To je že leta 2014 pokazala Rusija, še ena država, kjer se je vzpostavila desničarska, nacionalistična politika, moč pa je skoncentrirana v rokah enega človeka. V tem primeru Vladimirja Putina, ki zastopa interese določenega kroga ljudi, pristašev nacionalizma v tej državi.
Problematična dvoličnost
Eden najboljših primerov te nove realnosti je ameriška intervencija v Venezueli. Uradno gre za zavarovanje dostopa do ključnih geografskih območij in boj proti kartelom. Neuradno? Gre za nadzor nad največjimi zalogami nafte na svetu.
Milan Brglez dogajanje v Venezueli opisuje brez diplomatskega olepševanja. »Gre za hudo in eklatantno kršitev ustanovne listine Združenih narodov in mednarodnega prava,« je med drugim odgovoril. Po njegovih besedah dejanja ZDA ni mogoče upravičiti s pravico do samoobrambe, kot trdi Washington. »Ne gre za prijetje predsednika, ki bi ga izvedli organi pregona, tožilstvo, policija. S stališča mednarodnega prava gre za mednarodno ugrabitev z imuniteto poglavarja države zaščitene osebe,« pojasnjuje in dodaja, da bi to dejanje najbolje označili kot državni terorizem ZDA pod vodstvom Tumpove administracije.
Toda svet je bolj ali manj tiho. Evropska unija je medla. Tudi Slovenija. Zakaj?
Del odgovora se bržkone skriva v globoki krizi legitimnosti, ki je zajela zahod. Stari svet po mnenju nekaterih strokovnjakov ne umira samo zato, ker ga ruši Trump, ampak ker so ga spodkopali tisti, ki so ga gradili.
Brglez, recimo, opozarja na dvoličnost. Ko se zgodi tako huda kršitev mednarodnega prava, kot je genocid v Gazi, države pogodbenice konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, vključno s Slovenijo, niso storile dovolj. »Med drugim se tudi Slovenija še ni pridružila tožbi Južne Afrike proti Izraelu pred meddržavnim sodiščem v Haagu, pa bi se ji tako na podlagi lastne ustave kot mednarodnega prava morala,« je kritičen Brglez.
Ta selektivna slepota ima ceno. Če mižimo ob Gazi, kako lahko s polno moralno avtoriteto obsodimo ugrabitev Madura? Brglez opozarja: »Prav takšen medel (ne)odziv, priznavanje in nesprejemanje protiukrepov proti kršiteljici, ki so sicer mednarodnopravno dopustni ali mogoči (ne nujno na področju ali območju, kjer se je zgodila kršitev), spodbuja ali vsaj legitimira protipravna ravnanja Trumpove administracije, potencialno pa še marsikoga drugega v mednarodni skupnosti.«
Svetovni jug to vidi, lahko dodamo. Katarski zunanjepolitični svetovalec Majed Al Ansari ugotavlja: »Živimo v dobi gnusne nekaznovanosti, ki nas vrača stoletja nazaj.« Že omenjeni indijski diplomat pa poudarja, da zahodni red, temelječ na pravilih, za mnoge pomeni zgolj krinko za zahodno hegemonijo, ki se zdaj, ko ji to ustreza, požvižga na mednarodno pravo.
Ameriški napad na institucije mednarodnega prava je udaril z vso silo. Sodniki mednarodnega kazenskega sodišča (ICC), ki so si drznili izdati nalog za prijetje izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja, so pod ameriškimi sankcijami. Nicolas Guillou, francoski sodnik na ICC, je čez noč postal izobčenec: zaprli so mu bančne račune, Amazon in Airbnb sta ga blokirala. In evropske banke? Ubogale so ameriške ukaze in zaprle račune lastnim državljanom. Takšna je suverenost Evrope v letu 2026.
V primežu velikanov
Kje je v tem kaosu prostor za dvomilijonsko Slovenijo? Smo zgolj opazovalci na tribuni, medtem ko se na igrišču rušijo pravila igre? »Na prvi pogled je res videti, da mednarodnega prava ni več,« priznava Brglez. Vendar opozarja, da popoln obup ni na mestu. Mednarodno pravo še vedno deluje na tisočih nevidnih ravneh, ki omogočajo vsakdanje življenje držav. In ključno: težava nastane, ko velike sile preidejo na logiko moči. Za Slovenijo je to eksistencialno vprašanje, lahko dodamo. Smo majhna država, katere varnost in blaginja sta neposredno odvisni od spoštovanja pravil. Če pravila izginejo, ostane zgolj volja močnejšega. Takšne so bile razmere pred več kot sto leti, ko so v Evropi prevladovali imperiji.
Toda vrnimo se k razmišljanju Milana Brgleza, ki je glede tega jasen: »Slovenija mora storiti vse, kar je v njeni moči, da obsodi jasne in neizpodbitne kršitve mednarodnega prava ter proti subjektom, ki so zakrivili najhujše mednarodne zločine, kot je genocid, do določene mere pa tudi agresija (ne glede na to, ali jo izvede 'zaveznica' ali 'nasprotnica'), sama ali v sodelovanju z drugimi sprejme tiste protiukrepe, ki so mednarodnopravno dopustni (tj. ne pomenijo naše kršitve mednarodnega prava) in možni (ni nujno, da so na področju ali območju, kjer se je zgodil mednarodni zločin).«
Toda ali si to lahko privoščimo? Realnopolitično gledano je manevrski prostor ozek. Toda cena molka je lahko višja. Brglez v odgovorih na naša vprašanja citira slovitega nemškega pastorja Martina Niemöllerja: »Ko so nacisti prišli po komuniste, sem molčal, ker nisem bil komunist. Ko so prišli po sindikaliste, sem molčal, ker nisem bil sindikalist. Ko so zaprli socialne demokrate, sem molčal, ker nisem bil socialni demokrat. Ko so zaprli Jude, sem molčal, ker nisem bil Jud. Ko pa so prišli pome, ni bilo več nikogar, ki bi se lahko oglasil.«
Če danes molčimo ob kršitvah, kdo bo govoril za nas, ko bodo ogroženi naši interesi?
Smo torej, lahko rečemo, na točki preloma. Leto 2026 ni samo še eno leto kriz, pač pa leto, ko so padle maske. Liberalni svetovni red, o katerem so nas učili na fakultetah, se je izkazal za krhkega, morda celo naivnega.
Kaj torej ostane Sloveniji? Brglez predlaga kombinacijo pragmatizma in načelnosti. »Gotovo je za majhno državo, kot je Slovenija, primernejša strategija, ki glede na kontekst kombinira prijateljske (v smislu ne bolj sovražne, kot je nujno potrebno) diplomatske odnose z vsemi (ne le z ZDA, ampak tudi s Kitajsko in Rusko federacijo) v mednarodni skupnosti in vsaj glasno nasprotovanje in obsojanje najbolj eklatantnih kršitev temeljnih načel in pravil mednarodnega prava ter njihovih kršiteljev.«
Ali drugače: če ne bomo spregovorili, ne bomo obstajali. Slovenija ne more rešiti sveta, to je dejstvo. Ne more ustaviti tankerjev ali preprečiti aneksije Grenlandije. Lahko pa in mora ohraniti svojo hrbtenico. V svetu, kjer vsakdo lahko počne, kar hoče, dokler ima moč povzročiti opustošenje, je zvestoba pravu in človečnosti edini ščit, ki ga imamo.
