Če ste kdaj gledali hollywoodske filme, imate o porodnišnicah verjetno precej dramatično predstavo. Pričakovali bi hitenje, glasne krike, tekanje zdravnikov po hodnikih in vsesplošni kaos. A ko v teh decembrskih dneh stopite skozi vrata porodnega bloka Bolnišnice za ginekologijo in porodništvo Kranj, vas preseneti nekaj povsem drugega. Popoln mir.
Na hodnikih vlada spokojna tišina, skorajšnja odsotnost zvoka, ki jo zmoti le tih pogovor osebja ali oddaljen jok novorojenčka, ki je pravkar prvič zajel sapo. Ni drame, ni vpitja. Je le občutek varnosti, intime in pričakovanj. Pred vhodom na oddelek pogled nehote obstane na seznamu imen. Tam so izpisana imena vseh otrok, ki so se rodili v tem mesecu. Seznam je dolg, imena se vrstijo drugo za drugim, kar priča o tem, da je bil letošnji december zares ploden mesec. Kljub temu da smo oddelek obiskali šele sredi meseca, je jasno, da se življenje ne ozira na koledar in da se najlepša darila včasih ne skrivajo pod smrečico, temveč v naročju mamic.
»Ljudje so pogosto presenečeni, ko vstopijo v porodni blok. Vprašajo nas: 'A je vedno tako tiho?' In res je, po navadi je tiho,« nas z nasmehom sprejme Saša Matko, diplomirana babica in vodja porodnega bloka. »Ni takšnega hrupa, kot ga vidimo v filmih. Morda se le ob iztisu otročka kakšna mamica bolj glasno oglasi, sicer pa je ambient zelo miren,« pojasni.
Saša Matko je babica z dušo in telesom. V tem poklicu je že dobrih 21 let; svojo pot je začela v ljubljanski porodnišnici, zadnjih šest let pa vodi ekipo v Kranju. Je tudi predsednica Sekcije babic pri Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije-Zvezi strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, kar ji daje edinstven vpogled v razvoj babištva v Sloveniji.
»Apartmaji« za nove začetke
Kranjska porodnišnica, čeprav bistveno manjša od ljubljanske, se ponaša z intimnostjo in domačnostjo, ki jo porodnice v današnjem času vse bolj cenijo. »Na letni ravni imamo okoli 1250 porodov, kar pomeni nekje štiri do pet, včasih tudi sedem porodov na dan,« statistiko predstavi sogovornica. Čeprav nataliteta na nacionalni ravni upada, so v Kranju lani dosegli celo manjši prirastek.
Ko nas popelje po oddelku, postane jasno, zakaj se mnoge ženske odločajo roditi prav tu. Porodne sobe niso hladni klinični prostori, ampak spominjajo na male garsonjere. »Imamo pet porodnih sob oziroma pet apartmajev. Vsaka soba je enako opremljena in – kar je pri nas velik luksuz – vsaka ima svojo kopalnico,« ponosno pove Matkova. To pomeni, da je prostor namenjen samo enemu paru, ki v njem ostane ves čas poroda in še tri ure po njem, preden se družinica preseli na oddelek.
Vrata teh sob v prazničnem času krasijo unikatne dekoracije, ki jih babice ustvarjajo same. »Glede na letni čas jih malo okrasimo, od poletnih do jesenskih kreacij, zdaj pa so seveda v ospredju zimske in praznične,« pove Matkova in s tem razkrije, da so babice tiste, ki v prostor vnašajo ne le strokovnost, temveč tudi toplino.
Od Pinardove slušalke do telemetrije
V dveh desetletjih, odkar Saša Matko opravlja ta poklic, se je spremenilo marsikaj. »Spremenil se je predvsem način obravnave. Ženske so danes veliko bolj ozaveščene o porodih in nosečnosti,« opaža. Tehnološki napredek je v medicino prinesel varnost, a v Kranju se trudijo, da tehnologija ne povozi človeškosti.
»Včasih so babice na domovih poslušale srček s Pinardovo slušalko. Danes imamo sodobne aparature,« razlaga in pokaže na CTG-aparat z brezžično povezavo. »Sondice namestimo na trebuh in slišimo frekvenco ploda. Ker nimamo kablov, se lahko ženske prosto gibljejo, hodijo pod tuš, so na žogi …« Ta svoboda gibanja je ključna. Kljub napredku pa Matkova poudarja, da če je otrok v dobri kondiciji, včasih tudi te sonde snamejo in pustijo mamici, da se zgolj sprehaja.
Porodna soba je opremljena z vsem potrebnim, a skritim očem, da ne vzbuja strahu. Tam so ogrevane posteljice za reanimacijo novorojenčka, če bi otrok potreboval pomoč, in različni pripomočki za lajšanje bolečine – od žog do možnosti uporabe tuša za hidroterapijo, ki mnogim mamicam pomaga odlašati z medikamentoznim lajšanjem bolečin.
Moški ob porodu
Ena največjih sprememb v zadnjih desetletjih je vloga partnerja pri porodu. »Profesor Pajnter, priznani ginekolog in porodničar, je bil prvi, ki je v tej porodnišnici vpeljal prisotnost partnerjev. Takrat so bili začetki stresni, gospodje so prej čakali zunaj na novičko,« se spominja Saša Matko zgodovine oddelka. Danes je slika povsem drugačna. Moški so pripravljeni, preberejo si literaturo in se s partnerico dogovorijo o svoji vlogi.
»Večinoma zelo dobro sodelujejo. Babice jih skušamo pogumno vplesti v porodni proces, da niso le psihična podpora, ampak aktivno pomagajo,« pravi Saša Matko. Seveda se najdejo tudi takšni, ki s seboj prinesejo profesionalno fotografsko opremo. »Včasih pridejo s fotoaparati, a zanimivo je, da v ključnih trenutkih pogosto pozabijo slikati. Babice jih moramo spomniti: 'A boste naredili kakšno fotografijo?'« se nasmeji sogovornica in doda, da so pri tem večinoma zelo diskretni.
Sodobne mamice v porodnišnico pogosto prihajajo z natančno izdelanimi porodnimi načrti. Informacije s spleta so dostopne vsem, a včasih lahko ustvarijo nerealna pričakovanja. »Vedno rečem, da je porod kot prazen list papirja, ki ga pišemo skupaj. Vsaka porodna zgodba je zgodba zase in se je ne da vnaprej natančno sformirati,« modro razmišlja Saša Matko.
Želja po naravnem, intimnem porodu je včasih tako močna, da se nekatere ženske spogledujejo s porodom na domu. Kot predsednica Sekcije babic ima Saša Matko do tega jasen strokovni odnos. »Imamo usmeritve za načrtovan porod doma. Če je nosečnost zdrava in ženska zdrava, lahko samostojna babica prevzame odgovornost, a nujno je zagotoviti varnost na obeh straneh. V primeru zapletov mora biti zagotovljen hiter transport v porodnišnico,« opozarja. Njen apel je jasen: informacije naj bodo verodostojne, pridobljene od strokovnjakov, ne le s spleta.
V porodnišnici pa varnost zagotavlja ekipa. Pri fiziološkem porodu je prisotna le babica – porodnica včasih zdravnika sploh ne vidi. Če pa pride do odstopanj, babica in zdravnik porodničar sodelujeta z roko v roki. »Sodelovanje je izjemnega pomena. Brez odličnih ginekologov in pediatrov ne bi imeli tako dobrih rezultatov,« poudarja.
Božič v porodnišnici
December v porodnišnici je poseben čas. Čeprav si osebje želi praznike preživeti doma, je narava njihovega dela takšna, da vrata ostajajo odprta 24 ur na dan vse dni v letu. »Delo si razdelimo, enkrat dela eden, drugič drugi. A v službi si naredimo tako, da nam je lepo. Če je lepo nam, to čutijo tudi mamice,« pravi Saša.
Kuhinja v porodnišnici za božič pripravi posebno, bolj obilno večerjo, da imajo tudi mamice občutek prazničnosti. Čeprav si večina želi biti za praznike doma, tiste, ki ostanejo, doživljajo posebne emocije. »Če se otrok rodi na božič, rečemo, da ga je prinesel Božiček za darilo. Vzdušje je bolj čustveno,« opisuje.
Pravijo, da porod nima zavore. Ko se začne, se začne, ne glede na to, ali se reže potica ali odpirajo darila. Saša Matko se spominja porodov na poti v porodnišnico ali tik pred vhodom, kjer je prisotnega veliko adrenalina, a se zgodbe običajno srečno končajo.
Najlepši trenutek pa nastopi po porodu. To je tista »zlata ura«, ko dajo novorojenčka mamici kožo na kožo, ga pokrijejo s toplo pleničko in pustijo, da se svet za trenutek ustavi. »Če je vse v redu, ga pustimo čim dlje. To je največja skrb za termoregulacijo in varen prehod v novo življenje,« opiše Matkova.
Ko zapuščamo porodni blok kranjske porodnišnice, nas zunaj pričaka hladen decembrski zrak, a v srcu nosimo toplino. Tu, v teh majhnih, a prisrčnih prostorih se vsak dan dogajajo čudeži. In čeprav imena na steni pri vhodu pričajo o tem, da je bil december delaven, je za vsako od teh družin prav njihov otrok tisti edini in pravi božični čudež. Kot pravi Saša Matko: »Rojstvo je dogodek, ki si ga zapomnimo do konca življenja.« In prav je, da je ta spomin lep, varen in poln spoštovanja.
