»S tem ko država ne namenja dovolj pozornosti ukinjanju javnih storitev, nam posredno sporoča, da dokončno odstopa od policentričnega razvoja, ki je bil desetletja garant za enakomeren regionalni razvoj v Sloveniji. Določene sloje prebivalstva, predvsem starejše, ki so slabše usposobljeni za digitalno poslovanje, pa v socialnem smislu postavlja v neenakopraven ali celo podrejen položaj,« pravi mag. Roman Medved, ki vodi Društvo za razvoj slovenskega podeželja.
Člani društva so posamezniki in ustanove, ki se ljubiteljsko ali poklicno ukvarjajo z različnimi vidiki razvoja podeželja, med njimi je 36 lokalnih akcijskih skupin, ki s pomočjo evropskih sredstev razvijajo in izvajajo različne projekte s področja turizma, sociale, kmetijstva, kulturne dediščine … Za vse te izzive bodo rešitve iskali na 6. Slovenskem podeželskem parlamentu, ki bo junija v Ilirski Bistrici. Podeželje torej poznajo s terena in ne iz pisarn.
Sogovornik za začetek izpostavi, da podeželje predstavlja 90 odstotkov Slovenije, na njem pa živi 60 odstotkov prebivalcev. »Sporočilo države torej ni namenjeno le starejšim, ampak vsakemu drugemu državljanu, ga pa starejši, ki so manj mobilni in vešči novih tehnologij, precej bolj občutijo na lastni koži.« Ker je država večinska lastnica v nekaterih podjetjih (Pošta, Petrol, NLB), se mu zdi popolnoma nesprejemljivo, da ta podjetja ob velikih dobičkih izsiljujejo državo in prebivalce z zapiranjem poslovalnic. »Dokler se bo vse merilo izključno s številkami in z denarjem, bo podeželje prikrajšano,« predstavi trpko spoznanje, prepričan, da se dodane vrednosti ohranjanja storitev na podeželju ter njegove poseljenosti in obdelanosti ne da meriti z istimi vatli kot v velikih mestih.
V društvu jih skrbi, ker zaradi zapiranja in krčenja storitev centralno funkcijo izgubljajo že večja naselja in občinska središča. Smo torej na pragu nevarnega trenda slabljenja lokalne ravni? Medved prikima, da bodo negativni razvojni trendi lahko začeli odpirati tudi vprašanje smiselnosti obstoja posameznih občin oziroma lokalnih skupnosti.
Kje je država?
Ali so državne institucije, predvsem ministrstvo za kohezijo in regionalni razvoj, na tem področju sploh upravičile svoj obstoj? V društvu so prepričani, da se predvsem omenjeno resorno ministrstvo skupaj z ministrstvoma za finance in za gospodarstvo ne zaveda dovolj posledic, ki jih bo ukinjanje javnih storitev imelo za lokalno okolje. Medved poudarja, da bi k zaustavitvi negativnih trendov lahko pristopili aktivneje.
V mislih ima uvajanje alternativnih načinov dostopa do javnih storitev, obsežnejša usposabljanja za povečanje digitalne pismenosti, uvajanje dostopa do več storitev na enem mestu, subvencioniranje oziroma podpiranje zainteresiranih izvajalcev javnih storitev. Izpostavi primer Švice, ki s podpiranjem poštnih avtobusov ne izboljšuje samo dostopnosti oddaljenih hribovskih in gorskih območij, ampak prek njih izvaja tudi celo vrsto javnih in oskrbnih storitev. Na Škotskem in Irskem zaprte šole, cerkve in podobne objekte aktivni krajani s pomočjo projektov preurejajo v vaške točke srečevanja: kavarne, plesne šole, turistične informacijske centre, dnevna varstva za starejše, razstavne prostore. Spomni, da tudi v Sloveniji že obstajajo dobre prakse, kot sta trgovsko podjetje Fama s trgovinami v manjših krajih in sistem Prostofer za prevoz starejših.
Evropska sredstva za podeželje se krčijo
»Ker regionalna politika še zdaleč ne dosega zastavljenih ciljev enakomernega razvoja, bi vsekakor potrebovali selektivni pristop, ki bi se moral odraziti v opredelitvi in razvoju problemskih območij. V preteklosti smo nekatere primere tovrstnih razvojnih programov že imeli, na primer za Zasavje in Posočje,« poudari.
S precej pesimizma v Društvu za razvoj slovenskega podeželja zrejo tudi na novo evropsko finančno perspektivo, saj se bodo v njej sredstva za kohezijo, regionalni razvoj in razvoj podeželja pomembno zmanjšana. »Za razvoj podeželja je pomemben program LEADER/CLLD, ki je bil zadnjih 20 let financiran iz sredstev evropskega kmetijskega in regionalnega sklada. Po novih predlogih evropske komisije sredstev zanj ne bo več določala EU, temveč bo vsaka država sama določila, koliko sredstev bo namenila temu področju. Zato obstaja bojazen, da bo podeželje v konkurenci prometa, energetike, izobraževanja … še bolj porinjeno na obrobje,« ga skrbi.
Tudi nova strategija regionalnega razvoja Slovenije 2026–2050, ki se sicer na deklarativni ravni zavzema za enakomeren razvoj države, je po njegovem mnenju odvisna predvsem od politične volje in konkretnih razvojnih ukrepov za zaustavitev negativnih gospodarskih, demografskih in socialnih gibanj na najbolj ogroženih območjih.
»Potrebovala bo veliko politične volje in tudi časa, da bo zaživela in dala konkretne rezultate. Trend kaže, da storitve sledijo ljudem, ti pa kapitalu, ki se koncentrira v večjih središčih. Država bi morala konkretno opredeliti tudi decentralizacijo državnih institucij, kot so agencije in skladi. Agencija za knjigo, ki ima 15 do 20 zaposlenih, bi lahko imela sedež na Goriškem, ki je Sloveniji dalo najboljše pesnike in pisatelje – Bevka, Gregorčiča, Kosmača,« izpostavi samo en primer, kako bi bila država lahko sama zgled kapitalu.
