»Ko sem v prometu, se poskušam obnašati tako, da varujem vse druge,« pravi sociolog Andrej Brglez, preučevalec prometa in različnih oblik mobilnosti ter direktor Inštituta za civilizacijo in kulturo. Če ni temeljnega dogovora »jaz pazim nate, ti paziš name«, nas drugi zunanji ukrepi, kot so boljša infrastruktura, višje kazni ali novi predpisi, ne morejo rešiti. »Vse našteto sicer mora delovati, ampak nič od tega ne bo skupaj ali posamezno prineslo rezultata, če vsi ne ravnamo drugače,« dodaja Brglez. Zaveda se, da se lahko zdi pričakovanje o večji veljavi pravil bontona v prometu danes, ko je v družbi vse več egoizma, nekoliko idealistično.
Promet kot ogledalo družbe
Promet je komunikacija brez besed in kot kažejo raziskave ter izkušnje s terena, tudi ogledalo razmer v družbi. Tako razdražljivost in odtujenost kot tudi občutek povezanosti in skrbi za druge se odražajo v prometu in naši tolerantnosti do napak drugih. Tudi zato napisana pravila (zakonodaja), ustrezna infrastruktura in nadzor nad udeleženci v prometu ne morejo rešiti vsega; komunikacija, ki presega jezike in meje, in bonton sta ključna za naše varnejše sobivanje.
Zakaj je to pomembno? Kot rečeno, živimo v času naraščajočega egoizma, kar je opazno tudi v prometu. Ko se znajdemo v prometu v različnih vlogah – kot kolesarji, pešci, vozniki električnih skirojev, motorja ali avtomobila – vidimo predvsem sebe, svoje potrebe in – svoj prav. A promet ni in ne sme biti tekma, v kateri zmaga najmočnejši. »Mislim, da moramo promet razumeti kot ekipno igro, v kateri ne gre drugače, kot da ravnamo kot ekipa. V prometu ni zmagovalca – ali smo skupaj ali pa mora nekdo popustiti, da drugi uveljavi svoj prav. Osredotočiti in pogovarjati se moramo o tem, da smo vsi skupaj in da pazimo drug na drugega,« poudarja Brglez, ki v bontonu prepoznava še neizkoriščen potencial v prometni varnosti.
Za vsako komunikacijo, tudi v prometu, velja, da se moramo najprej videti in prvi korak je, da sploh opaziš drugega. Brglez spomni na preventivno akcijo izpred več kot desetletja z naslovom Tri metre je OK, namenjeno predvsem rekreativnim in športnim kolesarjem: na cestah imamo omejen prostor in tri metre, kolikor znaša približno širina voznega pasu zunaj urbanih območij, si delimo vsi – kolesarji, avtomobilisti, vozniki avtodomov, tovornjakov in avtobusov. »Nimamo več prostora, to je to. In zdaj je na nas, kako bomo ta prostor uporabljali: če se nekdo odloči, da bo prehiteval v škarje, stiskal kolesarja ali bil jezen nanj – to so odločitve posameznikov. A dejstvo ostaja – imamo tri metre. Morda bi si želeli šest, kar je razumljivo, a trenutno jih imamo tri. Zato poskušajmo ta prostor uporabljati tako, da bomo vsi varno sobivali.«
Potencial sprememb v vsakem od nas
Sporočilo akcije ostaja aktualno: v prometu se moramo videti, saj ko opaziš druge, boš tudi ukrepal. Brglez poudarja, da 90 odstotkov nesreč nastane zaradi človeškega dejavnika, kar velja za Slovenijo in tujino. »To je največji potencial za zmanjšanje števila poškodovanih in umrlih. Ne znam si predstavljati, da bi večjo varnost na cesti dosegli drugače kot z razumevanjem, da se moramo paziti in ravnati ekipno.« Zaveda se, da rezultatov čez noč ne gre pričakovati, saj vse zahteva svoj čas. Spomni, da je bilo za danes samoumevno uporabo varnostnega pasu v vozilu potrebnih deset let intenzivnega dela in ozaveščanja javnosti.
Spremembe so možne, je optimističen Brglez, in naša preteklost nas uči, da smo Slovenci sposobni narediti velike pozitivne spremembe. Spomni, da smo od več kot 700 smrtnih žrtev na cestah v 90. letih danes padli pod 100 na leto, čeprav se žal povečuje število huje poškodovanih. »To je tektonski premik, ki dokazuje, da so spremembe možne. Pri tem smo sodelovali vsi: izboljšane so ceste, avtomobili, zgodile so se druge izboljšave, ampak tudi ljudje smo morali spremeniti ravnanje – ker če ne bi sodelovali, rezultata ne bi bilo. Še vedno velja, da je skoraj 90 odstotkov prometnih nesreč posledica človeških napak. V Sloveniji, kjer imamo 1,2 milijona avtomobilov, kolesarski način življenja in specifična mestna jedra, bomo morali predvsem delati na sebi.«
Nova realnost mobilnosti
Več se moramo pogovarjati tudi o redefiniranju svobode gibanja, kot nam jo je v zadnjih sto letih prinesel avto. V prometu je že danes več kolesarjev, električnih skirojev, monociklov, triciklov, prihajajo pa še nova prevozna sredstva različnih hitrosti. »Teh dejstev se moramo zavedati že danes, o njih govoriti in pripravljati ljudi na novo realnost: da nikoli več ne bo tako, kot je bilo – da boš sam vozil po cesti in naokoli ne bo nikogar. Ta zgodba je končana. Moramo živeti skupaj in paziti drug na drugega. Drugače ne bo šlo. Jaz pazim na vse otroke in upam, da kdo tudi na moje.«
Obstoječa infrastruktura – zlasti v urbanih okoljih – ne dopušča širjenja. Na pešconah in drugih površinah, ki jih uporabljajo pešci, kolesarji, vozniki električnih skirojev in drugih prevoznih sredstev, prihaja do trka različnih hitrosti. Pešci in gibalno ovirani se gibljejo najpočasneje, zato je lahko kolesar hitro prehiter. »Edina stvar, ki jo lahko naredimo z danes na jutri, je, da razumemo, da smo vsi del ekipe: oseba na invalidskem vozičku, mama z otrokom, fantje s skiroji, jaz s kolesom … Morali bomo sodelovati, paziti in gledati široko.«
Kaj s posamezniki, ki ne želijo igrati ekipno v prometu? Za urejanje prostora različnih hitrosti so na voljo različni, tudi kaznovalni ukrepi, ki jih omogoča vse večja digitalizacija. Ampak Andrej Brglez raje stavi na človeka: »Mislim, da lahko najhitreje in najceneje največ naredimo, če promet začnemo razumeti kot ekipno igro in druge vidimo. Vem pa, da je to, kar govorim, nekoliko idealistično.«
