Osebna izkaznica in vozniško dovoljenje sta pred iztekom? Vzemite si dopust, oborožite se z jeklenimi živci in pripravite denarnico. V središču slovenske prestolnice se zdi, da je čas obstal, tako opevana e-uprava pa je zelo draga pravljica za lahko noč.
Če želite v letu 2026 namreč podaljšati svoje osebne dokumente v Ljubljani in se poskušate naročiti, vas sistem prijazno obvesti, da ste lahko na vrsti – čez približno en mesec. Ker veljavnost dokumentov ne čaka na milost birokracije, vam tako pač ne preostane drugega, kot da se na Upravno enoto Ljubljana (mi smo izbrali tisto na Linhartovi) odpravite kot v starih časih: nenaročeni in z upanjem na čudež.
Ob prihodu vas pričaka prijazen varnostnik, ki vam ob pogledu na listek iz avtomata vlije lažno upanje: »Gospod, približno dve uri bo trajalo. Pojdite malo naokrog.« Dve uri? Zveni znosno. Odpravil sem se naokrog. Toda varnostnik, čeprav poln dobrih namenov, je bil v hudi zmoti. Čakanje se je razvleklo na epske štiri ure.
Človek ob takšnih trenutkih nehote postane nostalgičen. Spomnite se starih časov, ko je bila glavna upravna enota še na Mačkovi. Brez interneta, brez »e-uprave«, pa vendar je vse skupaj nekako teklo hitreje.
Danes smo v dobi digitalizacije, v e-upravo smo zmetali milijone evrov, realnost v čakalnici na Linhartovi pa je takšna: od šestih okenc sta odprti dve. Ko pa nastopi sveti čas za malico, bitko z birokracijo bije eno samo osamljeno okence. (V nekem trenutku je »semafor« celo kazal, da ni odprto nobeno okence, kar čas čakanja podaljša v neskončnost.)
Najbolj fascinanten fenomen v tej čakalnici pa ni gneča, temveč – tišina. Ko stranka zapusti okence, se včasih zgodi, da traja polnih 10 minut, preden zaslon pokaže naslednjo številko. Kaj se dogaja za tistim steklom? Se tiska tajna direktiva? Ali referenti meditirajo, da bi zdržali pritisk množice? Tega verjetno ne bomo nikoli izvedeli, ker imajo okna lepo zakrita s papirji, da ja nihče ne bi gledal, kaj počnejo.
In nisem bil edini mučenik tistega dne. Gospa z dvema otrokoma, ki je morala urediti uradne zadeve, mi je zaupala svojo travmo s Tobačne iz prejšnjega dne. Tam sploh ni prišla do okenca! Zadnjih 30 minut njenega čakanja niso poklicali niti ene same osebe. Zdi se, da je »sindrom spečega okenca« vseslovenski ali vsaj vseljubljanski pojav.
V čakalnici smo hitro ugotovili, da obstaja tudi kastni sistem. Na listku vas določita črki: N in L. Črka N označuje nas, plebejce, ki smo prišli nenaročeni. Črka L pa je rezervirana za tiste srečneže, ki očitno niso imeli nujne situacije in so si termin rezervirali že tedne vnaprej. Teh je bilo seveda bistveno manj.
Ob vsem tem se upravičeno vprašamo: zakaj točno smo investirali v e-upravo? In zakaj nam uradniki ob gneči modro svetujejo, naj se pač odpeljemo v druge občine in zadeve uredimo tam? Ali nam bo ministrstvo povrnilo potne stroške za »upravni turizem«? Seveda ne.
Za konec pa še finančna plat te štiriurne agonije. Izdelava nove osebne izkaznice in vozniškega dovoljenja – dokumentov, ki ju moraš bizarno menjati vsakih 10 let, kar diši bolj po državnem ropu kot po dejanski potrebi – stane 50 evrov. Dodajte še 20 evrov za fotografije, ki morajo biti nekaj posebnega, in smo pri 70 evrih. Ni ravno poceni. In za kaj? Za pol delovnega dneva v čakalnici in dva koščka plastike, ki bi brez težav imela daljšo veljavnost.
Kdo je odgovoren za to? Ali vodstvo UE Ljubljana in pristojno ministrstvo sploh zanima, kaj se dogaja? Upravna enota je najbolj intimen in neposreden stik državljana z državo. Je obraz administracije. In če sodimo po Linhartovi, je ta obraz počasen, drag in precej utrujen. Moja izkušnja? Recimo po ljubljansko: »t'ko 'mamo« – a lahko bi bilo, če bi imeli kakšen sistem odgovornosti in ljudi, ki si prizadevajo za državljane, bržkone bistveno boljše.
