Za novopečenega očeta z ljubljanskega Rudnika se je najlepše obdobje življenja prejšnji teden hitro sprevrglo v pravo nočno moro in hud stres. Ko je za svojega novorojenčka iskal izbranega pediatra, je pri klicanju ljubljanskih zdravstvenih domov povsod naletel na zaprta vrata. Klical je, prosil in pojasnjeval, a sistem je ostal neizprosen. Njegova zgodba se je, kot nas je obvestil, na srečo končala dobro, saj se je po vztrajnem iskanju in obračanju na vse mogoče naslove končno našla pediatrinja v Mostah, ki je njegovemu otroku vendarle odprla vrata.
Na zastopnike pacientovih pravic v ljubljanski regiji pa se vsakodnevno obračajo starši novorojenčkov in mlajših otrok, ker ne morejo dobiti pediatra za svojega otroka. Zastopniki opozarjajo, da čeprav v nekaterih zdravstvenih domovih v ljubljanski regiji še sprejemajo novorojenčke, pa določenega otroka včasih ne sprejmejo z obrazložitvijo, da ni z njihovega območja. Po informacijah staršev naj bi ZD Ljubljana nekaterim novorojenčkom sicer zagotovil kurativni pregled (zlasti ob nujnih stanjih), kar pa ne pomeni tudi opredelitve za izbranega pediatra.
Kako naj starši teh otrok opravijo obvezna cepljenja in z zakonom predpisane preventivne preglede ob določeni starosti, če pa otrok sploh nima izbranega pediatra? To namreč po navedbah zastopnikov za predšolske otroke, ki niso več dojenčki, predstavlja nepremostljiv problem, saj obveznost izvajalcev po uredbi zanje sploh ne velja. Za kakšno uredbo torej gre? Pri iskanju rešitev se je vlada zatekla k administrativnim ukrepom. Določila je, da je tisti izbrani osebni zdravnik v otroškem ali šolskem dispanzerju, ki ima znotraj posamezne območne enote ZZZS najnižje število opredeljenih oseb, dolžan sprejeti novorojenčke in dojenčke, ne glede na doseganje siceršnje meje za opredeljevanje. Ministrstvo za zdravje je ob tem pozvalo ZZZS, naj izvajalce z najnižjim številom pacientov posebej opozori na dosledno izvajanje te določbe.
V ZD Ljubljana pa odgovarjajo, da predmetno uredbo dosledno spoštujejo, in dodajajo, da trenutno noben pediater v ZD Ljubljana ne sprejema novih pacientov, saj prav vsi presegajo določene kvote za opredeljevanje zavarovanih oseb. Ob tem opozarjajo na birokratsko past: območna enota ZZZS Ljubljana namreč zajema tudi trinajst izpostav, in sicer Cerknico, Domžale, Grosuplje, Hrastnik, Idrijo, Kamnik, Kočevje, Litijo, Logatec, Ribnico, Trbovlje, Vrhniko ter Zagorje. Zato podatek, da je po uredbi nekje v območni enoti še mogoče opredeljevanje, ne pomeni nujno, da je pediater na voljo v sami Ljubljani. Ta sistem vodi v popolne nesmisle. Kot so poudarili zastopniki, takšna rešitev namreč pomeni, da bi morali dojenčka na primer s Škofljice peljati na preventivne in kurativne preglede v Idrijo ali kam drugam. Da za novorojenčka ni ustrezna rešitev prevoz več deset kilometrov stran od kraja bivanja, čeprav je zdravnik formalno zagotovljen, se strinjajo tudi na ZZZS.
Zaradi teh zapletov družini največkrat ne preostane nič drugega kot obisk urgence, in to tudi takrat, ko ne gre za resnično urgentno stanje. ZD Ljubljana pa ob tem opozarja na problematičnost takšnega usmerjanja pacientov, saj kot edini izvajalec na primarni ravni v Sloveniji zagotavljajo ločeno pediatrično nujno medicinsko pomoč, ki deluje 24 ur na dan. Poudarjajo, da so obravnave, ki niso nujne in ne sodijo v okvir nujne medicinske pomoči, skladno s pravili obravnavane samoplačniško. Mirijo sicer, da ob bolezni otroku zagotovijo potrebno kurativno obravnavo v ambulanti, kjer je imel nazadnje izbranega pediatra. »Poudarjamo, da otrok, ki nima izbranega pediatra, v ZD Ljubljana ne ostane brez zdravstvene obravnave. Ob bolezni se starši obrnejo na pediatrično ambulanto v enoti ZD Ljubljana, kjer je imel otrok nazadnje izbranega pediatra, in tam mu zagotovimo potrebno kurativno obravnavo pri nadomestnem zdravniku.«
Odhod ene zdravnice zruši sistem
Številke o pomanjkanju zdravnikov rišejo sliko sistema, ki je tik pred popolnim zlomom. Konec avgusta je bilo samo v Mestni občini Ljubljana brez izbranega pediatra kar 2736 otrok oziroma 5,3 odstotka vseh otrok. Stanje se je drastično poslabšalo po nedavnem odhodu pediatrinje iz ZD Šiška, ko je brez osebnega zdravnika čez noč ostalo še dodatnih 1189 otrok. »Če lahko odhod ene pediatrinje povzroči, da več kot tisoč otrok ostane brez izbranega zdravnika, je to resno opozorilo o stanju pediatrične mreže,« so kritični v sindikatu Fides. Poudarjajo, da lahko zdravnik zamenja službo, zboli, se upokoji ali umre, zdravstveni sistem pa mora biti sposoben prenesti tak dogodek, ne da otroci pri tem ostanejo brez dejansko dostopne oskrbe.
Stanje ni alarmantno le v prestolnici. V Novem mestu je brez pediatra denimo kar četrtina vseh otrok, deleži pa presegajo 15 ali celo 20 odstotkov tudi v Črnomlju, Semiču, Straži, Mirni Peči in Dolenjskih Toplicah. V otroških in šolskih ambulantah ZD Ljubljana trenutno deluje 35 timov, na podlagi katerih ocenjujejo, da bi v tem trenutku tam potrebovali še približno devet pediatrov. Slika celotne države pa je še bolj črna. Po oceni razširjenega strokovnega kolegija za pediatrijo iz marca 2025 bi v Sloveniji za ustrezno izvajanje kurativne in preventivne primarne pediatrije ter zagotavljanje nadomeščanj potrebovali približno 446 pediatrov. Statistika članstva pri Zdravniški zbornici Slovenije kaže, da je bilo avgusta letos v državi 537 specialistov in 142 specializantov pediatrije (skupaj 679), a od tega jih je v zdravstvenih domovih delalo le 352.
Dodatno obremenitev za mrežo predstavljajo tudi odrasli pacienti. Po podatkih ZZZS je pri pediatrih v ZD Ljubljana opredeljenih kar 4647 oseb, ki so starejše od 18 let, od česar jih je večina (98,5 odstotka) sicer mlajših od 30 let. Te osebe zasedajo prosta mesta, ker same ne najdejo družinskega zdravnika.
Kje so prave rešitve?
Iskanje rešitev med različnimi delujočimi v zdravstvu pogosto spominja na prelaganje vročega kostanja. Ministrstvo za zdravje obljublja, da se bodo problematike polnoletnih oseb pri pediatrih lotili z ustreznimi ukrepi in jasno opredelili rešitve za njihov prehod v nadaljnjo zdravstveno obravnavo v okviru družinske medicine. ZZZS kot rešitev za absurde z vožnjami novorojenčkov po vsej regiji predlaga spremembo vladne uredbe, s katero bi obveznost sprejema dojenčkov omejili izključno na območje posamezne izpostave ZZZS, kar bi za prebivalce Ljubljane pomenilo omejitev na mestno občino in nekatere bližnje občine. Poudarjajo tudi, da je problem povezan z veljavno ureditvijo odklanjanja pacientov (nizek limit za odklanjanje) ter z upokojenimi pediatri, katerih pacientov novi zdravniki ne prevzamejo v celoti. Ob tem poudarjajo, da so z letom 2022 vse storitve pri primarnih pediatrih plačane količinsko neomejeno glede na dejansko realizacijo izvajalcev, in opominjajo, da vladna uredba za Ljubljano predvideva širitev za dva tima otroškega in šolskega dispanzerja, kar pa mora realizirati občina.
V Zdravniški zbornici Slovenije opozarjajo, da zgolj začasno zvišanje glavarinskih količnikov ne more rešiti problema, saj se z nalaganjem novih pacientov istemu zdravniku obremenitev le poveča, časa za posameznega otroka pa ostane manj. Njihov odbor za osnovno zdravstvo je zato že večkrat predlagal, da bi se tudi za otroke brez izbranega pediatra organizirale dodatne ambulante, po povsem enakem modelu, kot trenutno obstaja in deluje za odrasle brez izbranega osebnega zdravnika.
»Zgolj začasno zvišanje glavarinskih količnikov zato ne bi rešilo problema pomanjkanja pediatrov. Če isti zdravnik ob enakem številu ur, z isto ekipo in ob enakih organizacijskih pogojih prevzame še več pacientov, se obremenitev le poveča, časa za posameznega otroka pa je manj. Takšna rešitev lahko kratkoročno administrativno poveča število opredeljenih pacientov, ne zagotavlja pa dodatnih kapacitet za kakovostno in varno obravnavo. Pri pediatriji je to še posebej pomembno, saj poleg obravnave akutno bolnih otrok vključuje tudi preventivne preglede, cepljenja, spremljanje razvoja in številne druge naloge,« pravijo pri ZZZS.
V ljubljanskem zdravstvenem domu poudarjajo, da je nujno vzpostaviti regionalno organizirane pediatrične urgentne centre ter enakomerneje razporediti breme preventive, ki je zdaj zaradi koncentracije vrtcev in šol nesorazmerno zgoščena v velikih mestnih središčih.
Do enotnega konsenza očitno še niso prišli, čas pa neusmiljeno teče. Reševanje zlomljene pediatrije bo očitno zahtevalo veliko več kot le administrativne ukrepe, prepiranje o normativih in prevalitev bremena na urgence. Dokler država, lokalne skupnosti in izvajalci ne bodo zmožni oblikovati učinkovite in predvsem hitre strategije za rešitev te krize, bodo na cedilu ostajali najbolj ranljivi. Zgodbe stisk na terenu pa bodo še naprej sramoten odraz sistema, ki otrokom pravico do zdravljenja zagotavlja le še na papirju.
