Telefon TOM, edina splošna svetovalna linija za otroke in mladostnike v Sloveniji, je lani praznoval častitljivih 35 let delovanja, pod okriljem Zveze prijateljev mladine Slovenije. Pogosto ga imenujemo kar barometer stanja med mladimi, saj statistična analiza kontaktov ponuja najbolj aktualen vpogled v to, kaj otroke dejansko teži. Če pogledamo skozi prizmo časa, opazimo zanimivo dinamiko, ki razbija mite o tem, da so današnji otroci popolnoma drugačni od prejšnjih generacij, hkrati pa razkriva nove, bolj skrb vzbujajoče trende.
Tjaša Bertoncelj, strokovna vodja Nacionalne mreže TOM, je dejala, da je bil pred epidemijo covida-19 svet mladih, ki so klicali na TOM, precej predvidljiv in razvojno značilen. Prevladovala so vprašanja, povezana z vrstniki, ljubeznijo, telesnim razvojem, spolnostjo, šolo in družinskimi odnosi. Psihične stiske so bile prisotne, a so bile v primerjavi z razvojnimi vprašanji manj izrazite.
Nato je prišlo leto 2020. Epidemija je povzročila silovit preobrat. »V ospredje so stopile psihične stiske, kot so tesnoba, depresija, samopoškodovanje in samomorilne misli, ter težave v družini,« se spominja Bertoncljeva. Teme, ki so prej dominirale – vrstniki, ljubezen, odnosi, telesni razvoj – so stopile v ozadje, saj je bilo primarno prizadevanje za duševno stabilnost.
V letih 2024 in 2025 smo bili priča tako imenovanemu postepidemičnemu stanju, ki je nekakšna hibridna mešanica obeh prejšnjih obdobij. Po eni strani so se vrnile klasične teme: odnosi z vrstniki so ponovno najpogostejši razlog za stik, prav tako vprašanja o ljubezni in telesnem razvoju. Vendar pa epidemija ni izginila brez sledi. »Ob tem psihične stiske ostajajo na visoki ravni in se pogosto prepletajo z drugimi temami, kar kaže, da mladi še vedno močno potrebujejo varen prostor za pogovor, kjer so slišani in vzeti resno,« opozarja sogovornica. Stanje je tako resno, da določeni primeri presegajo zmožnosti prostovoljske pomoči in nakazujejo potrebo po delni profesionalizaciji svetovanja pri TOM-telefonu.
Več stisk ali več zaupanja?
Tjaša Bertoncelj pojasnjuje, da gre za kombinacijo obojega, a s poudarkom na dostopnosti. Rast je predvsem posledica večje prepoznavnosti programa in osnovne psihološke potrebe mladih po varnem prostoru. TOM-telefon kot anonimna in neobsojajoča linija omogoča, da mladi pogosto prvič spregovorijo o stiskah brez strahu pred razkritjem. Pomembno vlogo pri tem igra tudi sistematično ozaveščanje v šolah.
Pogosto slišimo, da so današnje stiske moderne, digitalne in nerazumljive starejšim generacijam. Bertoncljeva ta mit postavlja na realna tla. TOM telefon je nastal pred 35 leti na pobudo mladih, ki so že takrat potrebovali prostor za pogovor. Ko primerjamo začetke z današnjim dnem, so temeljna vprašanja presenetljivo podobna. »Tako nekoč kot danes so mlade najbolj zaposlovale teme, ki so značilne za razvojno obdobje otroštva in adolescence: odnosi z vrstniki, prva zaljubljenost in razhodi, vprašanja telesnega razvoja in spolnosti, iskanje identitete, šola, pričakovanja okolice ter odnosi v družini,« našteva strokovna vodja.
Razlika ni v vsebini stisk, temveč v scenografiji, v kateri se te stiske odvijajo. Danes se del vprašanj in pritiskov seli v digitalni prostor in na družbena omrežja, a v bistvu ne gre za nove težave. Gre za iste razvojne izzive – iskanje sprejetosti, bližine in razumevanja – le da se dogajajo v drugačnem svetu.
Ali so današnji mladostniki zaradi individualizma bolj osamljeni? Čeprav v Sloveniji še nimamo socioloških študij, ki bi to z gotovostjo potrdile, izkušnje s terena kažejo jasno sliko. Občutek osamljenosti v stiski se pojavlja zelo pogosto. Ne gre nujno za fizično samoto – mladi imajo vrstnike. Gre za globok občutek nerazumljenosti. »Občutek imajo, da z njimi 'nekaj ni v redu', zato o tem molčijo,« pojasnjuje Tjaša Bertoncelj. Mladi se z vrstniki pogosto ne želijo pogovarjati o svojih težavah, ker jih skrbi, kaj si bodo o njih mislili, kar jih potiska v še večjo izolacijo. Podatki TOM-telefona kažejo, da kar 40 odstotkov otrok pred klicem na TOM svoje stiske ni zaupalo še nikomur. Mnogi so naleteli na gluha ušesa ali pa svojih občutkov sploh ne znajo ubesediti.
Krepitev sistemske podpore
Morda najpomembnejši pomislek Tjaše Bertoncelj pa se nanaša na sistemsko ureditev duševnega zdravja. Čeprav ima Slovenija dober nacionalni program duševnega zdravja, ki vključuje tudi mlade, se v družbi dogaja premik. »V preteklosti je bilo duševno zdravje mladih razumljeno kot rezultat prepleta številnih dejavnikov, kot so družinski odnosi, šolsko okolje, socialno-ekonomska varnost, kakovost prostega časa, družbene vrednote in drugi širši konteksti. Podpora otroku ni bila stvar posameznika, temveč skupna odgovornost družine, šole, zdravstvenega sistema, lokalne skupnosti in države. Danes pa se vse pogosteje uveljavlja pristop, ki težave individualizira. V ospredju je sporočilo: 'Če imaš težave, jih moraš sam prepoznati, poiskati pomoč, delati na sebi, postati odporen.' Tak pristop lahko koristi, vendar postane problematičen, če se zaradi njega zmanjšuje pozornost do ključne vloge sistemskih pogojev,« je jasna.
Največja vrzel v trenutnem sistemu je pomanjkanje usklajene, dolgoročne sistemske podpore. Potreben je premik nazaj k rešitvam, ki krepijo šolske in družinske kompetence ter zagotavljajo varna okolja. Posebno pomembna je zgodnja in celostna podpora družini. Vračanje k sistemskim rešitvam ne pomeni, da ne pomagamo posamezniku, temveč da ga nehamo obravnavati kot edinega krivca za svoje težave, temveč kot prejemnika skupne skrbi.
Če se svetovalci na TOM telefonu izogibajo neposrednim nasvetom in raje opolnomočijo otroka, kaj lahko storijo starši? Sogovornica poudarja, da staršem ni treba postati terapevti. »Starši naj ostanejo starši, kar pomeni, da ponudijo odnos, ljubezen, varnost, meje in odgovornost,« pravi. Ključ pa je v načinu poslušanja. Namesto takojšnjih rešitev in pridig naj starši uporabljajo odprta vprašanja, ki vabijo k pripovedi in ne zahtevajo le odgovora »da« ali »ne«. Nekaj primerov takšnih vprašanj, ki jih predlaga, so na primer: »Kako si se ob tej situaciji počutil?«, »Kaj ti je bilo pri tem najtežje?«, »Kdo ali kaj ti je v preteklosti pomagalo, ko ti je bilo podobno težko?«, »Kaj bi si v tem trenutku najbolj želel od mene kot starša?«.
Takšna vprašanja otroku sporočajo, da ga starš jemlje resno, mu zaupa in je pripravljen ostati ob njem tudi v negotovosti. V ozadju tega pristopa je zadovoljevanje dveh temeljnih potreb: potrebe po povezanosti in potrebe po avtonomiji. Mladi morajo vedeti, da so sprejeti, hkrati pa potrebujejo prostor za razvijanje lastnega jaza. Ti dve potrebi si ne nasprotujeta, ampak se dopolnjujeta – varni odnosi omogočajo večjo samostojnost.
TOM-telefon je lani prejel tudi državno potrditev – medaljo za zasluge predsednice republike, ki je ta telefon označila za vir zanesljivih informacij in prostor, kjer imajo mladi glas. »To državno priznanje razumemo kot izjemno pomembno potrditev poslanstva in vrednot, ki jih TOM-telefon že 35 let uresničuje v podporo otrokom in mladostnikom,« pravi Tjaša Bertoncelj. Je predvsem poklon prostovoljcem, tistim anonimnim herojem, ki s svojo človeško toplino vsak dan ustvarjajo varen prostor za pogovor in predstavljajo bistvo organizacije.
