Ko obiskovalci danes zrejo v stopničasto Džoserjevo piramido, vidijo samo suho, neizprosno puščavo in tone apnenca, zloženega v geometrijsko popolnost. Veter nosi pesek čez nekropolo, kjer tišina vlada že tisočletja. Toda pred približno 4700 leti, ko je genialni arhitekt Imhotep zasnoval to strukturo, bi bila slika lahko drastično drugačna. Namesto znoja tisočih delavcev, ki vlečejo sani po klančinah, bi zrak lahko parala sila, ki je v današnjem Egiptu redkost — bučanje vode.
Nova, provokativna študija, ki so jo vodili francoski raziskovalci, namreč predlaga radikalen zasuk v razumevanju gradnje piramid. Kaj če stari Egipčani niso premagovali gravitacije zgolj z mišicami in vzvodi, temveč so ukrotili moč vode in zgradili prvi hidravlični sistem v zgodovini?
Konec klančin
Desetletja so egiptologi in inženirji razpravljali o problemu dviganja, kot pravijo. Kako premakniti 2,5 tone težke bloke na višino 60 metrov brez kolesa in škripcev? Prevladujoča teorija je vedno vključevala rampe – ravne, spiralne ali notranje. Vendar pa Xavier Landreau iz francoskega Paleotehničnega inštituta CEA in njegova ekipa v študiji, objavljeni v reviji PLOS ONE, trdijo, da smo morda spregledali očiten vir energije.
Njihova analiza Džoserjeve piramide, prve monumentalne kamnite zgradbe v zgodovini, zgrajene okoli leta 2680 pr. n. št., nakazuje na obstoj prefinjenega gradbenega sistema. V središču piramide naj bi delovalo hidravlično dvigalo, ki je s pomočjo pritiska vode dvigovalo kamne skozi osrednji jašek, podobno kot magma potuje po vulkanskem dimniku.
To popolnoma spreminja naš pogled na tehnološke zmogljivosti starega kraljestva, pojasnjujejo avtorji. Če njihova teza drži, Imhotep ni bil le prvi arhitekt, temveč tudi oče hidravličnega inženirstva.
Jez, ne trdnjava
Ključ do te teorije ne leži v sami piramidi, temveč nekaj sto metrov stran, v skrivnostni strukturi, znani kot Gisr el-Mudir. Ta masivna pravokotna ograda iz klesanega kamna je dolgo begala arheologe. Nekateri so menili, da gre za nedokončano piramido, drugi za prostor za kultne slovesnosti ali celo stajo za živino.
Landreaujeva ekipa ponuja drugačno razlago: to je bil jez.
Analiza terena kaže, da bi Gisr el-Mudir lahko deloval kot zadrževalnik, ki je ujel vodo iz hudourniških poplav. V tistem času je bila Sahara namreč precej bolj vlažna. Obdobje, znano kot zelena Sahara, se je sicer bližalo koncu, toda občasna močna deževja so v suhih strugah ustvarjala silovite hudournike.
Voda, ujeta v jezu, naj bi potovala skozi sistem jarkov, kjer se je prečistila. Raziskovalci so identificirali več prekatov, izklesanih v živo skalo pred piramido, ki bi lahko služili kot usedalniki. Tam se je voda upočasnila, sediment se je posedel, čista voda pa je nadaljevala pot v »strojnico« same piramide.
Dvigalo v osrčju grobnice
Mehanizem, ki ga opisuje študija, je za tisti čas osupljivo napreden. Voda bi stekla v dva jaška pod piramido. S sistemom plovcev bi naraščajoča voda dvignila ploščad s kamnitim blokom na želeno višino. Ko bi blok odstranili, bi vodo izpustili in ploščad bi se spustila po nov tovor.
To bi pojasnilo nekatere arhitekturne posebnosti Džoserjeve piramide, ki jih s klasičnimi teorijami težko razložimo, denimo izjemno natančnost in vertikalno poravnavo notranjih jaškov, ki so morali biti vodotesni.
Gre za nadzorovano uporabo naravne sile, piše v poročilu. Namesto boja proti teži so Egipčani uporabili Arhimedov zakon tisočletja pred Arhimedom.
Skepticizem in potreba po dokazih
Kljub eleganci teorije znanstvena skupnost ostaja previdna. Egiptologija je veda, ki temelji na materialnih dokazih, in teorije o izgubljenih tehnologijah pogosto trčijo ob zid skepticizma. Glavni pomislek ostaja podnebje. Ali je bilo v tistem času res dovolj padavin, da bi tak sistem deloval zanesljivo?
Landreau in sodelavci priznavajo, da hidravlično dvigalo verjetno ni delovalo ves čas. Morda so ga uporabljali samo v sezonah deževja, medtem ko so v sušnih obdobjih gradnjo nadaljevali s klasičnimi rampami. To bi pomenilo hibridni pristop k gradnji – pragmatično rešitev, značilno za egipčansko miselnost.
Poleg tega je treba dokazati obstoj vodotesnih zapornic in natančneje rekonstruirati paleoklimatske razmere ob Nilu pred 4500 leti. Trenutno potekajo simulacije pretoka vode in študije starodavnih hidroloških vzorcev, ki bodo bodisi potrdile to drzno hipotezo bodisi jo ovrgle.
Ne glede na končni izid pa študija odpira pomembna vprašanja. Dolgo smo podcenjevali inženirsko znanje starih civilizacij, pripisujoč njihove dosežke zgolj surovi delovni sili. Če se izkaže, da je voda igrala ključno vlogo pri gradnji piramid, bomo morali na novo napisati učbenike o zgodovini tehnologije.
