Slišalo se je kot prvoaprilska šala, a je bilo še kako resnično. Sredi januarja je potnik sedel na avtobus, ki je vozil med Piranom in Portorožem, a namesto varne in udobne vožnje vse bolj spoznaval, da voznik avtobusa ni kos niti sebi, kaj šele vožnji avtobusa. Potnik je poklical policijo, ta je voznika ustavila, hitri test na droge pa je pokazal, da se je voznik spozabil nad svojo odgovornostjo in potnike prevažal pod vplivom kokaina in opiatov. Sum prestrašenega potnika je bil potrjen, voznik pa je ostal brez vozniškega dovoljenja in na koncu tudi brez službe.
»Zahvaljujemo se potnikom, ki so ob zaznavi nenavadnega vedenja voznika o tem obvestili policijo,« so zapisali v Družbi za upravljanje javnega potniškega prometa. V družbi Arriva, kjer je bil voznik zaposlen, so ga takoj umaknili iz prometa, začasno suspendirali in sprožili interni disciplinski postopek. »Ta je vodil v odpoved delovnega razmerja. Vožnja pod vplivom prepovedanih substanc ima v skladu z zakonodajo in internimi pravili družbe najstrožje posledice,« so o razpletu spregovorili v podjetju Arriva.
Primer ni osamljen. Lani so policisti na območju Polhovega Gradca ujeli pijanega voznika avtobusa Ljubljanskega potniškega prometa. Celjski prometni policisti so septembra ustavili voznika avtobusa, ki je pod vplivom alkohola prevažal šolarje. Pred leti je policija na Primorskem ustavila voznika šolskega kombija, ki naj bi vozil pod vplivom drog. Pred očitki o spolnem nadlegovanje treh učenk se je moral braniti voznik šolskega avtobusa na Škofijah. Koprsko tožilstvo je sicer kasneje ovadbo zoper njega zavrglo. Prejšnji teden je kroniko polnila še ena primorska avtobusna cvetka: po koprskih ulicah je potnike prevažal mali avtobus brez veljavne registracije in tehničnega pregleda.
Kdo je lahko voznik avtobusa
Kako varni smo torej potniki v javnem prometu? Kdo nas vozi, skozi kakšna preverjanja mora vsak voznik, preden mu zaupajo potnike? »V Arrivi varnost obravnavamo kot absolutno prioriteto. Vsi vozniki pred zaposlitvijo opravijo obvezen zdravniški pregled in psihofizično presojo, med zaposlitvijo tudi redno izvajamo usposabljanja s področja varnosti. Redno izvajamo interne kontrole voznikov ter preko internih in zunanjih služb spremljamo psihofizično stanje zaposlenih, kar pomeni, da delujemo preventivno. Sodelujemo tudi z zunanjimi strokovnjaki za prometno varnost,« varnostne ukrepe naštevajo v Arrivi in dodajajo, da so njihovi vozniki deležni tudi nenapovedanih notranjih kontrol. »Naša politika je jasna in dosledna. Do uporabe alkohola ali prepovedanih substanc pri delu imamo ničelno toleranco,« pojasnjujejo v prevozniškem podjetju. Po zadnjem dogodku so uvedli dodatne nadzorne ukrepe in še okrepili notranji nadzor.
V Sindikatu voznikov avtobusov Slovenije so do stanja v slovenskem javnem avtobusnem prometu veliko bolj kritični. Pravijo, da ne gre za osamljen primer, za razmere pa ne krivijo le neodgovornega voznika, temveč tudi »zgrešen poslovni model cestnega potniškega prometa«, ki po njihovem mnenju izpodriva kakovost, strokovnost in javni interes ter namesto tega zasleduje kvantiteto, najnižje stroške in logiko dobička. »Zato nas zadnji incident, ko je bil voznik avtobusa pozitiven na kokain in opiate, žal ne preseneča in menimo, da to zagotovo ni osamljen primer,« pravijo v sindikatu, ki ga vodi Dušan Vidovič.
Sistem po njihovem mnenju omogoča, da lahko vsak vozi avtobus. »Pridi, opravi izpit, ki ti ga plačam, in pelji,« v sindikatu razkrivajo princip delovanja in novačenja novih kadrov. »Ob tem pozabljajo, da voznik avtobusa ne more biti vsak, saj ta vsak dan skrbi za varnost naših otrok, staršev, sodelavcev in vseh, ki se zanašajo na javni prevoz,« pravijo in poudarjajo, da bi smeli za volan sesti le ljudje z izjemno visokim pragom strokovnosti in odgovornosti ter čutom za sočloveka oziroma ljudje, ki razumejo, da jim je poleg naloge upravljanja vozila zaupana tudi skrb za varnost ljudi. Skrbi jih, ker se je poklic voznika oziroma voznice avtobusa v Sloveniji popolnoma razvrednotil na strošek, ki ga je treba potiskati proti minimalnemu zakonskemu dnu.
Razvrednoten poklic voznika
Kdo nas torej vozi? V Sindikatu voznikov avtobusov Slovenije ugotavljajo, da je javni cestni prevoz odvisen od starejših delavcev, tuje delovne sile in celo upokojencev ter da je več kot polovica vseh aktivnih voznikov avtobusov starejša od petdeset let, vsak tretji voznik avtobusa pa tujec. »Namesto da bi sistem motiviral domače voznike, da ostanejo v poklicu, jih je s slabimi plačami, neurejenimi pogoji in odsotnostjo perspektive potisnil na stran, delodajalcem pa odprl vrata, da pomanjkanje kadra nadomeščajo s cenejšo tujo delovno silo. V zadnjih letih tudi iz Azije, od koder kader prihaja k nam iz kulturno popolnoma drugačnega sveta in brez znanja našega jezika,« pojasnjujejo. Ob tem vseeno velja dodati, da to še ne pomeni, da so tuji vozniki manj zanesljivi od domačih. Večina voznikov, ki so za volan sedli opiti ali pod vplivom drog, je bila namreč domačinov.
Sindikat medtem opozarja še na eno plat, ki redči njihove vrste: vozniki avtobusov vse bolj postajajo multipraktiki, ki poleg vožnje opravljajo najmanj še delo sprevodnika, čistilca in varnostnika. Opozarjajo, da je v Sloveniji trenutno skoraj 10.000 voznikov, ki imajo dovoljenje za vožnjo avtobusa, a tega dela ne želijo opravljati zaradi nedostojne plače, neurejenih pogojev dela, neživljenjskega delovnega časa in nejasne perspektive, ki bi voznika in njegovega potnika postavila na prvo mesto. V sindikatu si zato želijo, da bi se država aktivneje vključila v prizadevanja za zaustavitev propadanja tega poklica – tudi tako, da opravljanja te storitve ne bi prepuščala zasebnemu kapitalu in da bi po zgledu Slovenskih železnic avtobusni javni prevozi prešli pod okrilje javnega podjetja.
Vodstvo Arrive smo prosili za komentar glede očitkov Sindikata voznikov avtobusov Slovenije, a ostali brez odgovorov.
