Vojna, ženske in dobrodelnost. V začetku marca se nam je pod eno streho združilo vse troje. Na Bližnjem vzhodu smo gledali prizore pobesnelega sveta, v katerem je nekaj posameznikov pod pretvezo miru zanetilo vojno, ki se požvižga na vse mednarodne civilizirane dogovore in seje smrt. V istem tednu smo svoj praznik praznovale ženske in se opogumljale, da moramo ostali glasne, povezane in neomajne. In skozi ženske se je v omenjeni trikotnik vpletla še dobrodelnost. Veste, kdo je na Slovenskem posadil domače seme največje humanitarne organizacije na svetu, ki ji danes pravimo Rdeči križ? Ženske! Pred natanko 160 leti je najprej v Ljubljani, zelo hitro pa še v nekaj drugih mestih začelo delovati društvo žensk za pomoč ranjenim in hudo bolnim vojakom. Danes je to Rdeči križ Slovenije in vedno znova in vedno pogosteje bo treba poudarjati, da je med prostovoljci v humanitarnih organizacijah daleč največ žensk, ki jim svet v roke vedno znova polaga metlo, da pometejo bojišče. Pa naj bo po poplavah, požarih, gospodarskih zlomih ali vojnah.
Po konkreten primer ni treba iti daleč. Medtem ko je prejšnji teden vsa Slovenija čakala, da se z Bližnjega vzhoda vrne prva skupina ujetih turistov, je kamera na brniškem letališču za hip ujela skupino žensk v rdečih hlačah in majicah. Tiho, skromno in brez predsodkov so stale ob strani na voljo za razbremenilne pogovore s potniki, ki so se vračali z veliko več čustvene kot fizične prtljage. Večkrat vajene zgodb o revščini in pomanjkanju kot blagostanju so tokrat slišale mladeniča, ki 34 ur ni dobil toplega obroka, gospoda, ki se je moral peljati v 37 let starem in umazanem letalu. Srečale so ljudi, ki so bežeč z vojnega območja bolj kot o hvaležnosti sanjali o sendviču s sirom. In morale so jih razumeti. Temelj Rdečega križa so prostovoljci, ki se takrat, ko večina obsedi na kavču in modruje, odpravi na teren in razume tudi take zgodbe. Namesto plačila za delo jim zadostuje iskreni hvala, svet pa se je očitno znašel na točki, ko niti tega nismo več sposobni.
Zato, kako dolgo bodo ženske s svojo dobrodelnostjo še pometale za vojnami in odnašale konec vedno istemu scenariju, ko nekaj prepotentnih posameznikov zaneti ogenj in potem »spet kliče domovina ženo na pomoč«, kot so leta 1914 zapisali v časopisu Soča? Ženske in dekleta, ki so se ob letošnjem 8. marcu zbrale v Kopru, so s sabo nosile transparent s pomenljivim napisom: »Ne bomo delale za vaše vojne.« Da bi jih le kdo slišal! Stisk, ki jih rešujejo, je že brez vojn več kot dovolj.
