Nedavna raziskava Knjiga in bralci je postregla s podatkom, ki bi moral sprožiti alarm: povprečen Slovenec prebere manj kot pet knjig na leto. Manj kot pet! V svetu, ki ga poganjajo nenehno hitenje, drsenje po zaslonih in instant zadovoljstvo, očitno izgubljamo potrpljenje za dejavnost, ki zahteva napor in zbranost. Knjiga izgublja bitko za naš čas. A še bolj pereče vprašanje ob dnevu reformacije je: če že beremo, kaj beremo?

Tu trčimo ob izziv, ki ga izpostavlja tudi profesor Miha Kovač: naglo naraščanje branja v angleščini. Seveda, biti dvojezičen je v globaliziranem svetu prednost, je kognitivno bogastvo. A Kovač upravičeno svari, da težava nastane, ko angleščina postane dominantna, ko »povozi« slovenščino. Ko se to zgodi, ne izgubimo le prednosti večjezičnosti, ampak začnemo tudi izgubljati stik s samim sabo. Jezik ni le orodje za komunikacijo, je temelj identitete, je nosilec kulture, zgodovine in načina razmišljanja.

Meta Černoga- Redakcija Dnevnik 2024 - portreti za komentarje in kolumne - kolumnisti - komentatorji – novinarji - portret //FOTO: Luka Cjuha / Foto: Luka Cjuha

Meta Černoga  / Foto: Luka Cjuha/dokumentacija

Ta boj za slovensko besedo v našem uredništvu bijemo dobesedno vsak dan. Sliši se morda dramatično, a takšna je realnost medijskega poklica. V poplavi informacij, ko novinarji hitijo, da bi čim prej ujeli zgodbo, so v ozadju naše lektorice. So prva in pogosto zadnja obrambna linija jezika. In prav veseli smo – čeprav nam včasih vzame dragocen čas – ko nam v tej naglici uspe streti kakšen trd slovnični oreh. Takrat se ustavimo, razpravljamo, iščemo najboljšo rešitev. Ne zato, ker bi bili pikolovski puristi, ampak zato, ker si vi, bralci, zaslužite najboljšo, najbolj pravilno in živo slovenščino.

Danes grožnja ni več le globalna angleščina. Na vrata trka umetna inteligenca, stroj, ki ustvarja iluzijo znanja na klik in ponuja površne, strojne prevode. Seveda, jezik se spreminja, je živ organizem. A ne smemo dovoliti, da bi ga izrinil stroj ali da bi ga utopila globalna lingua franca. Sodobne tehnologije nas prehitevajo, čas pa postaja največje razkošje. In ravno za poglobljeno razmišljanje o jeziku, o njegovi finesah, pomenskih odtenkih in pravilnosti nam v tem nenehnem dirjanju zmanjkuje časa.

Zato je bil dan reformacije, praznik naše besede in rojstva knjižnega jezika, oster poziv. Poziv, da ohranjamo bitko za jezik, ki nas definira in ohranja. To bitko moramo biti vsak dan, na vsakem koraku – pri delu, v šoli in doma.

Upanje pa vsekakor obstaja. Ne le v šolskih klopeh ali med lektorskimi popravki. Največje upanje vidimo prav tam, kjer se je vse začelo – pri knjigah. Ko vidimo, da bralci v knjižnicah čakajo v dolgih vrstah na dela Bronje Žakelj, Davida Zupančiča, Anite Ogulin ali Simona Dome, vemo, da slovenska beseda še zdaleč ni rekla zadnje. Živi, diha in navdihuje. Naša dolžnost pa je, da jo negujemo. 

Priporočamo