Ob besedni zvezi okoljska tožba se najbrž večina najprej spomni na okoljevarstveno aktivistko iz Kalifornije Erin Brockovich oziroma filma z Julio Roberts, ki je za vlogo prejela oskarja. Resnična Erin Brockovich je odkrila dokaze, da podjetje Pacific Gas and Electric onesnažuje podtalnico v mestu Hinkley, zaradi česar prebivalci obolevajo za rakom in drugimi boleznimi. Leta 1996 je primer na sodišču privedel do poravnave za 333 milijonov dolarjev, kar je bila do takrat najvišja poravnava v tožbi zaradi onesnaževanja v zgodovini ZDA.
Okoljske tožbe postajajo vse pogostejše pravno sredstvo, ki jih posamezniki ali organizacije vlagajo za zaščito okolja, vode, zraka, tal …, za preprečevanje onesnaževanja in škode, ki nastaja okolju ali zdravju ljudi. »Najbolj izpostavljene okoljske tožbe so klimatske tožbe, ki so osredotočene na varstvo podnebja, predvsem za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Tožene stranke so bodisi podjetja bodisi države,« pravi dr. Rok Dacar, docent na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru. V zadnjih letih smo lahko spremljali nekaj odmevnih okoljskih tožb in sodb. Dacar jih je nekaj predstavil na Dnevih pravnikov v Portorožu.
Zaostrteni podnebni cilji
Širšo pozornost je vzbudila tožba nizozemske okoljevarstvene fundacije Urgenda in 900 nizozemskih državljanov. Nizozemsko vlado so tožili, ker so bili po njihovih trditvah vladni ukrepi proti zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov preskromni in to predstavlja kršenje človekovih pravic. Tako sodišče prve stopnje v Haagu kot na koncu nizozemsko vrhovno sodišče sta jim pritrdili, da Nizozemska ne naredi dovolj. Sodišče je državi naložilo, da mora zaostriti cilje zmanjšanja toplogrednih plinov. »Sodba je bila prelomna, saj je prvič v zgodovini sodišče od države pravnomočno zahtevalo, da poveča ambicije v boju proti podnebnim spremembam zaradi varstva človekovih pravic,« poudarja Rok Dacar.
V čezmejnih postopkih zaradi učinka izpustov toplogrednih plinov je zanimiv sodni spor, ki ga je sprožil perujski kmet Luciano Lliuya. Tožil je nemško energetsko podjetje RWE. Lliuya živi v mestu Huarez pod ledeniškim jezerom Palacococha v Peruju. Zaradi segrevanja ozračja se okoliški ledeniki pospešeno talijo, voda odteka v jezero, njegova gladina se nevarno dviguje ter ogroža mesto in Lliuyevo kmetijo. Ker je nemški RWE po znanstvenih izračunih dokazano odgovoren za 0,47 odstotka izpustov toplogrednih plinov na svetu, je Luciano Lliuya v tožbi pred nemškim sodiščem od podjetja zahteval plačilo 0,47 odstotka nastale škode zaradi dvigovanja gladine.
»Kmetu s tožbo ni uspelo. Pritožbeno sodišče v nemškem Hammu je sklenilo, da ni upravičen do odškodnine, ker jezero še ni zares zalilo njegove kmetije, tako da mu ni uspelo dokazati, da je škoda že nastala. A pomembno je dejstvo, da je pritožbeno sodišče pustilo odprta vrata; da bo torej Lliuya lahko tožil nemško podjetje pred nemškim sodiščem za škodo v Peruju, ko mu bo škoda dejansko nastala,« opozarja Rok Dacar.
Kršenje pravice do življenja
Z okoljskimi tožbami se ukvarja tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), ko tožniki doma izčrpajo vse možnosti. Zelo odmevna in za vso Evropo pomembna je letošnja odločitev sodišča, ki je ugotovilo, da Italija krši prebivalcem pravico do življenja, ker ni preprečila nezakonitega odlaganja, zakopavanja in sežiganja nevarnih odpadkov ter s tem tudi posledic za zdravje prebivalcev.
V Kampaniji, med Neapljem in Caserto, namreč prebivalci in okoljevarstveniki že več kot 20 let opozarjajo na nezakonito odlaganje, zakopavanje in sežiganje odpadkov, prebivalci pa so izpostavljeni onesnaženemu zraku, vodi in zemlji. Območje so zaradi tega poimenovali dežela požarov (Terra dei Fuochi). Odpadke iz vse Italije tam nezakonito odlagajo in sežigajo predvsem kriminalne organizacije s camorro na čelu. Kriminalisti in tožilci so že pred leti odkrili več kot 1000 nezakonitih odlagališč, parlamentarne preiskovalne komisije pa so razkrile podatke o dramatičnem porastu smrtnosti zaradi rakavih obolenj, napak pri novorojenčkih in številnih drugih zdravju škodljivih posledic za prebivalce. Zgodilo se ni nič. Ne lokalne oblasti ne država odlaganja odpadkov niso preprečile, prav tako Italija kljub pozivom dolgo let ni sprejela strožje zakonodaje za tovrstna kazniva dejanja.
Evropsko sodišče za človekove pravice pa je januarja letos sprejelo prelomno sodbo: odločilo je, da obstaja resno in neposredno tveganje za življenje tamkajšnjih prebivalcev, ker so izpostavljeni onesnaženemu okolju. To je prva sodba, da je sodišče prepoznalo kršitev pravice do življenja zaradi dolgotrajne, sistematične okoljske onesnaženosti, ne da bi vsak posameznik moral dokazovati vzrok svoje bolezni. Prav tako sodišče ni zahtevalo, da vsak posameznik dokazuje, natanko katera snov je prizadela njegovo zdravje, dovolj je že, da je živel na tem območju.
Družbeni pomen
To je precedens, ki države opozarja, da ne morejo čakati, da škoda nastane, ampak je treba ukrepati preventivno. Italijo je s sodbo zavezalo h konkretnim ukrepom: sanacija okolja, nadzor, opozarjanje prebivalcev, spremljanje zdravja … Evropsko sodišče za človekove pravice bo v prihodnjih dveh letih preverjalo, ali Italija ukrepe res uresničuje tudi v praksi. Prve premike je opaziti. Italija je tako prav pred nekaj dnevi uveljavila tako imenovani »odlok o deželi požarov«, v katerem je določila strožje kazni za odlaganje smeti in s tem povezana nova kazniva dejanja.
Ta sodba je pilotna in določa splošno načelo, ki ga morajo spoštovati vse države članice, ne le Italija. Rešitve veljajo za vse podobne primere, tudi v Sloveniji. »Sodišče je jasno: država mora ukrepati že ob resnem tveganju za okolje in zdravje ljudi, ne šele ko pride do dejanske škode. Neučinkoviti ukrepi oblasti za preprečitev onesnaževanja lahko pomenijo poseg v človekove pravice, je sklenilo sodišče. Po najnovejši sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice se ne zahteva več dokazovanje neposredne vzročne zveze med škodnim ravnanjem in nastalo posledico, v tem primeru poslabšanje zdravja ali smrt,« poudarja Rok Dacar. V civilnem pravu posameznih držav je namreč ravno dokazovanje vzročne zveze med škodo in nastalo posledico izjemno težavno in velika ovira v okoljskih tožbah.
Zagotovo so okoljske tožbe učinkovito sredstvo za zapolnjevanje vrzeli v primerih, ko so oblasti pasivne, ugotavlja sogovornik. Spodbudijo oblasti k ukrepanju. »Najpomembneje pa je, da varujejo pravice prihodnjih generacij. Današnje generacije imamo moralno dolžnost, da zanamcem zapustimo okolje v dobrem stanju,« je poudaril Rok Dacar.
