Številne oči so bile uprte v nebo. Ljubljančani so bili namreč lahko danes priča nadvse nenavadnemu prizoru. Na obzorju ni bilo Supermana ali kakšnega najnovejšega brezpilotnika za dostavo pice, temveč nekaj veliko bolj – osnovnega.
Sprehod po živahni Dunajski cesti običajno postreže s hrupom, dopoldansko (ali popoldansko) gnečo in impresivnim pogledom na rastoča gradbišča. Toda tisti nekoliko bolj pozorni so lahko danes visoko na nebu opazili nenavaden leteči predmet. V zraku je namreč, z vso milino, ki jo takšen predmet premore, lebdelo – stranišče. Da, prav ste prebrali. Klasična plastična kabina, ki je drsela skozi zrak, kot da bi bila na poti v stratosfero.
»Sprva sem mislil, da gre za kakšno sodobno provokativno umetniško instalacijo,« nam je v smehu zaupal mimoidoči, ki je skupaj z nami prizor presenečeno opazoval. »Veste, v Ljubljani smo navajeni marsičesa. Ampak leteči WC?«
Skrivnost nebeškega stranišča pa je bila hitro razrešena. Ni šlo za invazijo vesoljcev z nenavadnimi prebavnimi potrebami, temveč za povsem pragmatično rešitev na enem največjih gradbišč v mestu. Žerjav je namreč dragoceni tovor dvigal naravnost na vrh nastajajočega kompleksa Emonika.
Navsezadnje, to moramo priznati, je nekaj logike v tem. Ko visiš na jeklenih nosilcih nekaj deset metrov nad tlemi, polagaš beton in te nenadoma prime, zagotovo nimaš časa za dolg in romantičen spust do pritličja. Gradbinci na Emoniki so tako dobili stranišče z verjetno najboljšim razgledom v vsej Sloveniji – ekskluzivni »penthouse« WC z direktnim pogledom na Ljubljanski grad in popoldanski prometni kaos pod njim.
Ko se boste naslednjič sprehajali po Dunajski cesti in zaslišali brnenje žerjava, poglejte tudi navzgor. Morda boste uzrli še kakšen leteči čudež vsakdana. Do takrat pa lahko delavcem na Emoniki zaželimo uspešno gradnjo in seveda … varen pristanek njihovega nebeškega prestola.
