Dvajset sekund. Toliko časa je bilo potrebno, da se je rutinska prometna kontrola na ulici v zahodni Nemčiji spremenila v pekel. V tem kratkem časovnem oknu je odjeknilo enaindvajset strelov. Zrak se je napolnil z vonjem po smodniku, kriki in zvokom krogel, ki so iskale svoje tarče. Eden od policistov je obležal, zadet v trebuh, življenje pa mu je tistega majskega dne leta 2020 rešil balistični jopič.
Toda tisto, kar se je zgodilo v trenutkih, ko se je dim razkadil, sedaj preganja nemško policijo in pravosodni sistem. Medtem ko sta se dva policista borila za življenje proti napadalcu pod vplivom mamil, sta dve njuni kolegici, ki sta naključno pripeljali na kraj dogodka, sprejeli odločitev, ki bi lahko trajno spremenila definicijo policijske dolžnosti v Nemčiji. Nista streljali. Nista poklicali okrepitev. Nista nudili pomoči.
Namesto tega sta ustavili civilno vozilo, ki je peljalo mimo, in pobegnili.
Danes, leta po dogodku, v Nemčiji spremljajo sklepno dejanje te drame. Čeprav sta se policistki na kazenskem sodišču izognili najhujšemu, njun delodajalec – policijska uprava okrožja Ennepe-Ruhr – zdaj zahteva tisto, kar se v nemškem sistemu javne uprave zgodi redko — odpustitev in odvzem statusa uradnika.
Trenutek resnice
Tistega dne so se poti vpletenih križale po naključju. Policistki, takrat stari 32 in 37 let, sta bili na običajni patrulji, ko sta naleteli na eskalacijo nasilja. Voznik, ki so ga ustavili njuni kolegi, je nepričakovano potegnil pištolo.
V poklicu, kjer se pogum pogosto jemlje za samoumevnega, je njuna reakcija šokirala javnost in stroko. Kasnejši sodni postopki so razkrili, da sta policistki v paniki zapustili svoje kolege v »toči krogel«. Dispečerski center sta o dogajanju obvestili šele, ko sta bili že na varni razdalji.
Na sodišču sta svoje dejanje utemeljevali s smrtnim strahom. Trdili sta, da ju je situacija paralizirala do te mere, da sta delovali nagonsko. To je obramba, ki odpira neprijetna vprašanja o psihološki pripravljenosti tistih, ki jim družba zaupa orožje in pooblastila za zaščito državljanov.
Pravni labirint
Pravna saga, ki je sledila, je bila polna preobratov. Prvostopenjsko sodišče v Schwelmu je bilo neizprosno: obsodilo ju je na dvanajst mesecev pogojne zaporne kazni. V nemškem pravnem redu je to magična meja – vsaka kazen enega leta ali več za javnega uslužbenca pomeni samodejno prenehanje delovnega razmerja.
Vendar je oktobra 2022 Deželno sodišče v Hagnu to sodbo omililo. Višji sodniki so njuno neukrepanje pravno opredelili kot poskus hude telesne poškodbe zaradi opustitve dolžnosti, vendar so kazen znižali na štiri mesece pogojno. S tem so jima, vsaj tehnično, rešili karieri.
Toda za vodstvo policije v Ennepe-Ruhr to ni bil konec, temveč začetek nove bitke. Kot je potrdil tiskovni predstavnik policije, so vložili disciplinsko tožbo na upravnem sodišču v Münstru.
Sporočilo vodstva je jasno: kazensko sodišče morda meni, da si zaslužita prostost, toda policija meni, da si ne zaslužita policijske značke. Cilj tožbe je »odstranitev iz službe« – najstrožji disciplinski ukrep, ki ga pozna zakonodaja o javnih uslužbencih.
Moralna dilema uniforme
Policistki sta trenutno suspendirani, njuna usoda pa je v rokah upravnih sodnikov. Ti ne bodo presojali o krivdi v kazenskem smislu – ta je že ugotovljena – temveč o značajski primernosti in izgubi zaupanja.
Ali lahko javnost zaupa policistu, ki je enkrat že zbežal? Ali je strah pred smrtjo lahko razlog za opustitev dolžnosti, ko so življenja kolegov na kocki? To so vprašanja, s katerimi se bo morala soočiti disciplinska zbornica.
