Piše se 5. december 1945. Nebo nad Florido je kristalno modro, sijoče, brez oblačka. Idealno popoldne za letenje. Ob 14.10 motorji petih torpednih bombnikov TBM Avenger, najmočnejših letal ameriške mornarice tistega časa, zahrumijo na stezi pomorske baze. Misija: rutinska vaja navigacije in bombardiranja, imenovana Problem št. 1. Vodja eskadrile, poročnik Charles Taylor, je veteran z bojnimi izkušnjami s Pacifika. Posadka 14 mož je sproščena. To naj bi bil lahek, kratek polet do Bahamov in nazaj. Temu še danes rečejo »milk run«. Toda pet ur kasneje se bo baza v Fort Lauderdaleu spremenila v center panike. Zadnja sporočila pilotov bodo govorila o »belem morju«, nedelujočih kompasih in popolni dezorientaciji. Ko bo sonce zašlo, bo izginilo vseh pet letal. In ko bodo za njimi poslali reševalno letalo s 13 možmi, bo izginilo tudi to. V enem samem popoldnevu je 27 ljudi in šest letal izpuhtelo z obličja Zemlje. Uradno poročilo mornarice bo na koncu vsebovalo stavek, ki še danes zmrazi kri: »Izginili so, kot bi odleteli na Mars.«
To je zgodba, ki je začela vse. Pred 5. decembrom 1945 Bermudski trikotnik ni obstajal. Ladje so se potapljale, letala so padala, toda to so bile zgolj nesreče. Po Letu 19 pa je svet začel verjeti, da v tistem delu Atlantika preži nekaj zloveščega, nekaj, kar kljubuje zakonom fizike.
A če odgrnemo plasti senzacionalizma, legend in teorij o vesoljcih, najdemo zgodbo, ki je še bolj tragična in človeška. To je zgodba o psihološkem zlomu, o vodji, ki je izgubil zaupanje v svoje instrumente, in o zvestobi mož, ki so mu sledili v smrt.
15:45 – Ne vidimo kopna
Prvi del misije je potekal brezhibno. Pet letal je odvrglo vadbene bombe na plitvine Hens and Chickens Shoals. Nato so se obrnili proti severu, da bi vadili navigacijo.
Ob 15.45 bi morali pristajati. Namesto tega je kontrolni stolp v Fort Lauderdaleu prestregel nenavadno komunikacijo. Ni bila namenjena njim, ampak je šlo za pogovor med piloti.
»Ne vidim kopna,« je rekel glas, ki so ga kasneje identificirali kot poročnika Charlesa Taylorja. »Zdi se, da smo zašli s smeri.«
Drugi pilot je vprašal: »Kakšen je tvoj položaj?«
Taylorjev odgovor je bil šokanten za izkušenega letalca: »Nisem prepričan, kje smo. Ne vem, kje je zahod. Vse je narobe. Ocean je videti čuden.«
Kontrolorji na tleh so osupnili. Bili so nad Atlantikom, popoldne. Sonce zahaja na zahodu. Če ne veš, kje je zahod, moraš samo pogledati sonce. Kako se lahko pilot sredi belega dne izgubi?
Prekletstvo zlomljenih kompasov
Taylor je kmalu zatem stopil v stik z bazo. Njegov glas je bil napet. Poročal je, da sta se mu pokvarila oba kompasa. »Moji kompasi ne delujejo,« je rekel. »Prepričan sem, da sem nad Florida Keys, vendar ne vem, kako nizko.«
To je bil ključni trenutek tragedije. Taylor je verjel, da ga je močan veter zanesel daleč na jug, nad otočje Florida Keys (južno od Miamija). Če si nad tem krajem, moraš leteti na sever, da prideš domov.
V resnici pa je bil Taylor tam, kjer bi moral biti – nad Bahami, vzhodno od Floride. Ko je svojim možem ukazal, naj letijo na sever, da bi prišli domov, je v resnici letel naravnost v odprt, prostran Atlantik.
Transkripti radijskih pogovorov razkrivajo grozljivo dramo v letalih. Mladi piloti, vajenci, če tako rečemo, so vedeli, da se moti. Ob 16.45 je bil posnet glas enega od njih: »Hudiča, če bi leteli na zahod, bi prišli domov.«
Imeli so prav. Če bi obrnili letala proti zahodu, proti zahajajočemu soncu, bi v manj kot uri dosegli obalo Floride. Toda vojaška disciplina je neusmiljena. Sledili so svojemu poveljniku.
Reševalec, ki je postal žrtev
Ko je sonce zašlo in se je vreme poslabšalo – morje je postalo razburkano, vidljivost pa nična – je baza v Fort Lauderdaleu sprožila alarm.
Ob 19.27 sta vzleteli dve ogromni reševalni letali PBM Mariner. To so bili leteči tanki, zasnovani za dolge polete nad morjem. Letalo s klicno oznako Training 49 in 13 člani posadke se je usmerilo proti zadnji znani lokaciji Leta 19.
Nekaj minut kasneje je to letalo poslal rutinsko sporočilo. To je bilo zadnje, kar so slišali od njih.
Ob 19.50 je posadka tankerja SS Gaines Mills, ki je plul ob obali Floride, poročala o ogromni ognjeni krogli, ki je padla v morje in gorela 10 minut. Kapitan tankerja je poročal, da je zaplul skozi madež olja, vendar ni našel preživelih.
Mariner ni izginil zaradi trikotnika. Ta letala so imela zlovešč vzdevek — leteči rezervoarji plina. Znana so bila po tem, da so se bencinski hlapi nabirali v trupu. Ena iskra – morda prižig cigarete ali stikalo – je bila dovolj. Reševalci so eksplodirali v zraku.
Zadnje besede: Vstopamo v belo vodo
»Vsa letala, tesno skupaj,» je ukazal. »Ko prvo letalo pade pod 10 galon goriva, se bomo vsi skupaj spustili v vodo.«
Taylor ni hotel, da bi kdo ostal sam v temi. Odločil se je za prisilni pristanek na vodi — »ditching«. V razburkanem morju, ponoči, s težkimi letali, je bila to smrtna obsodba.
Zadnji, pogosto citiran stavek, "Vstopamo v belo vodo, nič ni videti prav." (»We are entering white water, nothing seems right«), je predmet razprav. Nekateri trdijo, da je bil izrečen, drugi, da gre za kasnejšo dramatizacijo. Vsekakor pa bela voda verjetno ni pomenila paranormalnega pojava, temveč penaste vrhove valov v nevihti, ki so edina stvar, ki jo pilot vidi v temi brez mesečine.
Mati Taylorja: Moj sin se ne bi izgubil
Uradna preiskava mornarice je bila sprva ostra. Ugotovili so, da je za nesrečo kriv Taylorjev mentalni zmeda. Poročnik Taylor je imel zgodovino izgubljanja. Med vojno na Pacifiku je dvakrat prisilno pristal na vodi prav zaradi tega razloga. Tistega dne naj bi na misijo prispel z zamudo in prosil celo, da ga razrešijo naloge — čeprav razlog ni bil nikoli uradno potrjen.
Toda njegova mati, Katherine Taylor, se ni sprijaznila s tem madežem na sinovem imenu. Sprožila je kampanjo in dosegla, da je mornarica leta 1947 spremenila zaključke poročila. Vzrok nesreče je bil spremenjen v: Vzrok neznan.
»Mornarica ne more obtožiti pilota napake, če nima letala ali telesa kot dokaz,« so dejali uradniki. Ta sprememba iz »človeške napake« v »neznano« je nenamerno odprla vrata teoretikom zarot. Če mornarica pravi, da je je nekaj zanjo »neznanega«, potem je vse mogoče.
Epilog: duhovi v radijskih valovih
Leta so minevala. O Letu 19 so bile napisane knjige (Charles Berlitz je s The Bermuda Triangle obogatel), posneti filmi (Spielbergova Bližnja srečanja tretje vrste se začnejo prav z najdbo teh letal v puščavi).
Toda resnica je bržkone tam zunaj, na dnu Atlantika. Pet rjavečih okostij letal, poraslih s koralami, kjer v kabinah morda še vedno sedijo ostanki 14 mož.
Najbolj srhljiva podrobnost pa prihaja iz poročil radijskih operaterjev. Ure po tem, ko bi letalom že moralo zmanjkati goriva, so operaterji v Miamiju domnevno še vedno lovili šibke signale klicne oznake »FT... FT...«, ki je pripadala Taylorjevi skupini.
Je bila to zgolj atmosferska motnja? Ali pa so letala nekako, nemogoče, še vedno letela v temi, piloti pa so se borili z vetrom, dokler jih ni morje dokončno vzelo?
Za Billa Thompsona, nečaka enega od pogrešanih pilotov, Georgea Paonessa, je skrivnost dolgo ostala bolečina. »Ljudje govorijo o nezemljanih in časovnih portalih,« je že davno tega dejal za National Geographic. »Jaz pa vidim 14 družin, ki tistega božiča leta 1945 niso dobile svojih sinov domov. In jih nikoli več ne bodo.«
Let 19 torej ni dokaz o paranormalnem. Je pa opomin na to, kako hitro lahko človek, oborožen z najnovejšo tehnologijo, postane nemočen pred naravo in lastnim umom. Ko izgubiš kompas – tistega v letalu in tistega v glavi – je morje vedno zmagovalec.
