V Sloveniji se še vedno soočamo z izjemno obsežno problematiko prekomernega uživanja alkohola, a naša visoka družbena toleranca do pitja opojnih pijač pušča hude in dolgotrajne zdravstvene ter socialne posledice. V predlanskem letu je registrirana poraba znašala kar 86,2 litra piva, 41,9 litra vina in 3,8 litra žganih pijač na prebivalca, starejšega od 15 let. Čeprav na eni strani nekoliko in optimistično narašča število tistih, ki sploh ne pijejo, pa po drugi strani opažajo, da med tistimi, ki alkohol uživajo, kar 59 odstotkov oseb pije na tvegan oziroma škodljiv način. Znanstveni dokazi na tem področju so popolnoma neizpodbitni: varna meja pitja alkohola z vidika tveganja za človekovo zdravje namreč ne obstaja.
Težka pot iz alkoholizma
Da je pot iz primeža odvisnosti izjemno dolga, vijugasta in zahteva neizmerno mero trdne volje, slikovito priča življenjska zgodba Toma, zdravljenega alkoholika, ki brez alkohola zdaj živi že dvaindvajset let. Njegova pot do nujno potrebnega okrevanja se je začela ob ključnem življenjskem prelomu, ko sta se s prijateljem odločila obiskati srečanje anonimnih alkoholikov. Iz te izkušnje lastnega reševanja je hitro zrasla tudi globoka želja pomagati drugim, ki so se znašli na dnu, sprva predvsem brezdomcem, ki so v tistem času bivali in iskali zavetje pod semedelskim mostom v Kopru. Danes Tomo uspešno in predano deluje v programu Vrtnica, kjer moškim v okviru stanovanjske in pripravljalne skupnosti pomagajo skozi zahteven dvoletni program, ki je osnovan na komunski ureditvi, a ohranja stik z zunanjim svetom in domačimi. Pri celostni rehabilitaciji posameznikov izjemno pomembno vlogo igra vsakodnevna skrb za živali in samooskrba, saj imajo v skupnosti konje, koze, zajce in perutnino. Program je zasnovan tako, da v skupnosti ni čistilk ali kuharic, temveč so fantje sami zadolženi za vsa hišna opravila, kar uporabnike ponovno uči prevzemanja odgovornosti in skrbi za sočloveka.
Kljub desetletjem uspešne treznosti pa Tomo ostaja močno prizemljen, ponižen in povsem realen. Zase odkrito pravi, da je zazdravljen, ne pa popolnoma ozdravljen, saj se globoko zaveda, da bo potencialni odvisnik ostal pravzaprav vse življenje. V svojem domačem okolju zato strogo in brez izjem ohranja varno območje brez prisotnosti alkohola in je neizmerno ponosen, da se mu je s trdim delom uspelo izkopati iz brezna ter si ponovno ustvariti polno družinsko življenje. Ob tem pa zrelo poudarja, da pri svojem uspehu ne sme postati vzvišen, saj bi ga pomanjkanje ponižnosti lahko hitro pahnilo nazaj v tisto življenje, ki ga je pustil za seboj.
Njegovim življenjskim spoznanjem in besedam močno pritrjuje tudi uporabnica iz Društva UP, ki je ena od pomembnih podpornih organizacij letošnje akcije. Ob pogledu nazaj se spominja, da bo kmalu minilo pet let, odkar je spila svoj zadnji kozarec, pri čemer iskreno upa, da je bil ta res njen zadnji. Kot poudarja sama iz lastnih izkušenj, je v svetu treznosti povsem jasno, da končni cilj pravzaprav sploh ne obstaja, temveč obstaja le pot. To je pot nenehnega in vsakodnevnega odločanja ter zavestna izbira treznosti, ki jo posameznik sprejme prvenstveno zaradi sebe, pa tudi zaradi svojih bližnjih, svojih neuresničenih sanj in iskanja lepšega življenja. Njeno osebno pričevanje dokazuje trditev stroke, da zasvojenost pusti globoke sledi za vse življenje in da se pot okrevanja dobro odpre šele takrat, ko človek preneha piti.
Tri nepotrebne smrti na dan
Kljub takšnim svetlim in navdihujočim zgodbam posameznikov pa uradna statistika v Sloveniji ostaja neizprosna in zahteva takojšnje ukrepanje. Vesna Marinko, generalna direktorica direktorata za javno zdravje na ministrstvu za zdravje, je ob tem opozorila, da ima alkohol pomemben vpliv na naše telesno in duševno zdravje ter neposredno prispeva k nastanku več kot dvestotih različnih bolezenskih stanj, med katerimi je tudi razvoj kar sedmih vrst raka, nastanek bolezni srca in ožilja ter razvoj številnih duševnih motenj. Grozljiv je tudi podatek, da vsako leto v Sloveniji zaradi alkohola izgubimo več sto življenj, natančneje več kot 800 ljudi, kar pomeni vsaj dve do tri povsem nepotrebne smrti na dan.
Posebno boleč in skrb vzbujajoč za našo prihodnost pa je podatek, da ima že vsak peti enajstletnik in skoraj polovica trinajstletnikov izkušnjo s pitjem alkohola. Zelo zgovorno je dejstvo, da otroci alkohol najpogosteje dobijo in prvič pokusijo prav v svojem domačem okolju, kar izjemno resno ogroža razvoj njihovih še nedozorelih možganov. Za posameznike, ki prepoznajo svoje tvegano pitje, pa obstaja luč na koncu predora, saj so jim v zdravstvenih domovih na voljo brezplačna svetovanja za opuščanje pitja SOPA, ki ponujajo strokovno in predvsem neobsojajočo pomoč pri iskanju prilagojenih rešitev.
Tragične in nepovratne posledice te družbene tolerance prepogosto, pravzaprav vsakodnevno, občutimo tudi na slovenskih cestah. Predstavnica Javne agencije za varnost prometa Saša Jevšnik Kafol je postregla z izjemno alarmantnimi podatki za nedavno končano leto. V tem letu so alkoholizirani vozniki povzročili kar 1538 prometnih nesreč. V teh nesrečah je kruto in prezgodaj umrlo 28 oseb, kar predstavlja skoraj tretjino vseh smrtnih žrtev na naših cestah. Analize kažejo, da je povprečna stopnja alkoholiziranosti pri tistih povzročiteljih, ki so zakrivili smrtne prometne nesreče, znašala nevarnih 1,39 grama alkohola na kilogram krvi. Vsaka posamezna takšna smrt v prometu ne pomeni le statistične številke, temveč za seboj potegne prekinjena življenja staršev, otrok, partnerjev in sodelavcev, ki so uničena zgolj zaradi zavestno neodgovornega in sebičnega ravnanja posameznika za volanom.
Odgovor na stisko
Kot ocenjuje Peter Tomažič, generalni tajnik Slovenske karitas, se uničujoč vpliv alkohola širi tudi globoko v družinske celice, saj ima po njihovih ocenah v Sloveniji vsaka četrta družina težave prav zaradi alkohola. V mreži Karitas so tako vsako leto v različne oblike svetovanj in pomoči prisiljeni vključiti več kot 11.000 posameznikov, ki se znajdejo v hudih socialnih in psiholoških stiskah. Ob vsem tem Andreja Verovšek iz zavoda Med.Over.Net zelo pronicljivo opozarja, da alkohol sam po sebi pogosto ni primarni vzrok za težave, temveč je največkrat zgolj napačen odgovor na posameznikovo globoko stisko, občutek hudega nerazumevanja in nesprejetosti ter pomanjkanje pristne medčloveške povezanosti. Kjer so medosebni odnosi varni in podporni, se namreč tveganje za škodljivo rabo alkohola močno zmanjša. Prava in učinkovita preventiva pred zasvojenostjo se torej ne začne zgolj pri strogih prepovedih in kaznih, temveč predvsem pri ustvarjanju varnih prostorov bližine, pri pogovoru in grajenju trdnih odnosov že od najzgodnejšega otroštva dalje.
Prizadevanje za treznejšo slovensko družbo je v čudovito misel strnil ambasador letošnje akcije, priljubljeni zdravnik in pisatelj David Zupančič. Prepričan je, da je akcija 40 dni brez alkohola izjemno dragocena in potrebna predvsem zato, ker lahko vsej družbi in mnogim posameznikom brez obsojanja nastavi ogledalo. Opozoril je, da odvisnost ni zgolj tista stereotipna podoba opitega človeka, ki nezavesten leži pod mizo, temveč se zahrbtno kaže tudi takrat, ko si kot družba in posamezniki preprosto ne znamo več predstavljati osebnega praznovanja ali sproščenega petkovega večera brez obveznega kozarca alkohola v roki. »Prepričan sem, da ni odnosa, ki bi ga alkohol zares izboljšal. In lahko upamo, da kdo od nas v teh štiridesetih dneh celo začuti, da je življenje brez alkohola lahko prav tako zabavno, polno in družabno; pa še precej manj nevarno.«
