Geopolitični pretresi na Bližnjem vzhodu zdaj, ko so Združene države Amerike in Izrael napadli Iran, niso več zgolj zunanjepolitična vsebina večernih informativnih oddaj ali predmet akademskih razprav o mednarodnih odnosih. Za povprečnega prebivalca Slovenije se ta navidezno oddaljen konflikt že prevaja v višje cene na bencinskih črpalkah, v grožnjo ponovnega dviga inflacije in v utemeljen strah pred ohlajanjem slovenskega gospodarstva. Poglejmo, kako.
No, kako? V svetu, ki je neusmiljeno in nepreklicno globaliziran, se vsak izstrelek na Bližnjem vzhodu in vsaka blokada pomorske poti hitro prelijeta v plačo, prihranke in prihodnost gospodarstva. Pomislimo – jutranja megla se nedavno niti še ni povsem dvignila nad slovenskimi mesti, ko so na nekaterih bencinskih črpalkah vozniki že lahko ugotovili, da ni več dizelskega goriva. Nakup kurilnega olja je čez noč postal problem.
Vse to zdaj ni več lokalni problem, pač pa neposreden, otipljiv odmev siren in geopolitičnih napetosti, ki odmevajo vse od Bližnjega vzhoda do nas.
Rdeče črte
Kaj glede tega pravijo strokovne analize? Urad za makroekonomske analize in razvoj (Umar) je v najnovejši uradni pomladanski napovedi gospodarskih gibanj jasno in nedvoumno začrtal rdeče črte. Ta dokument, ki običajno služi kot suhoparen statistični kompas za načrtovanje državnih proračunov in politik, se tokrat bere skoraj kot napet geopolitični triler, poln resnih opozoril o negativnih tveganjih in kriznih scenarijih. Kot so analitiki poudarili za naš časnik, smo posledice te krize v makroekonomskem smislu občutili že v nekaj dneh, najprej in najbolj očitno prav v cenah derivatov.
Ampak najbrž ne gre samo za nafto, kajne? Da bi resnično razumeli globino in obseg potencialne nevarnosti, ki preti gospodarstvu, moramo pogledati razloge za nastanek problema. Bližnji vzhod je že desetletja nenadomestljivo energetsko vozlišče. Kakršnakoli grožnja, ki bi lahko omajala stabilnost v regiji, se takoj, skoraj s svetlobno hitrostjo, odrazi na borznih trgih. Cena nafte, temeljnega energenta sodobnega industrijskega in transportnega sistema, je izjemno občutljiva na tveganja in motnje v dobavi. Višje cene niso zgolj trenutna neprijetnost za voznike ob obisku črpalke, temveč so tudi ključen sprožilec verižne reakcije, ki se počasi plazi skozi vse pore in plasti gospodarstva.
Mislite na inflacijo? Tudi, da. To posledično vpliva na inflacijo. Ta neviden in nepravičen davek, ki najbolj prizadene prav tiste z najnižjimi dohodki in najeda kupno moč celotnega prebivalstva, se je po obdobju začasne in težko prigarane umiritve ponovno znašel pod hudimi pritiski. Analitiki opozarjajo, da daljše vztrajanje zaostrenih razmer – pri čemer imajo v mislih obdobje več mesecev ali celo dlje – predstavlja zelo pomembno in resno tveganje za slovensko gospodarstvo. Če bi se povišane cene naftnih derivatov na svetovnih trgih (danes zjutraj so presegle 100 dolarjev na sodček, kar je za 40 odstotkov več kot še nedavno) ohranjale daljše časovno obdobje, bi se ta pritisk neizogibno prenesel na rast cen drugih proizvodov in predvsem storitev. To bi pospešilo inflacijske pritiske na široki fronti.
Kateri scenarij je najbolj črn? To je ta trenutek, če gledamo zgolj z vidika gospodarstva, dolgotrajno zaprtje Hormuške ožine. Ta naravni, izjemno ozek preliv, ki strateško povezuje Omanski in Perzijski zaliv, predstavlja eno najpomembnejših prometnih žil na planetu. Skoznjo potuje ogromen delež svetovne trgovine z nafto in utekočinjenim zemeljskim plinom.
Strokovnjaki pri Umarju so v svojem poročilu zelo jasni glede posledic uresničitve te grožnje. Poudarjajo, da bi dolgotrajno zaprtje ožine povzročilo hude motnje v dobavi nafte, zemeljskega plina in drugih za industrijo ključnih surovin. Posledično bi takšen dogodek ohromil globalni transport in enormno povečal transportne stroške na svetovni ravni.
Vpliv na izvoz
Kaj to pomeni za nas? Če bi se na primer cene nafte na svetovnem trgu dolgotrajneje ohranile na še vedno povišani ravni okoli 80 ameriških dolarjev za sodček, bi to s seboj prineslo dvoje: povečali bi se inflacijski pritiski zaradi višjih cen energentov, hkrati pa bi to nekoliko upočasnilo gospodarsko rast v Sloveniji. Pri takšnem scenariju bi po ocenah ekonomistov najbolj trpeli slovenski izvoz in domače investicije.
Toda obstaja še bolj drastičen scenarij. Kaj bi se zgodilo ob trajnejšem zvišanju povprečne cene nafte na 120 dolarjev za sodček? Takšen silovit cenovni šok bi bil za slovensko gospodarstvo uničujoč. Povprečna inflacija v naši državi bi se močno povišala, hkrati bi gospodarska rast doživela hud udarec in bi se upočasnila. Zastoj rasti bi bil v tem primeru predvsem posledica drastično upočasnjene rasti tujega povpraševanja po naših izdelkih in neizmerno višjih stroškov, ki bi zadušili domačo proizvodnjo. Namesto solidne in načrtovane 2-odstotne rasti bi se država znašla na robu stagnacije, hkrati pa bi ljudje znova občutili padec življenjskega standarda, primerljiv s tistim iz najhujših dni nedavne energetske krize.
Ste lahko bolj konkretni? Glede številk je težko biti povsem konkreten, ker je dejavnikov veliko. So nam pa na Umarju pojasnili, da bi trajnejše zvišanje povprečne cene nafte na 120 ameriških dolarjev za sodček ob oteženem ali ustavljenem prometu skozi Hormuško ožino povprečno inflacijo lahko povišalo za okoli 2,5 odstotne točke (kar je kar veliko), gospodarsko rast pa – predvsem zaradi upočasnjene rasti tujega povpraševanja in višjih stroškov – upočasnilo za 1,5 odstotne točke.
Mar Slovenija nima nobenega, če rečemo tako, manevrskega prostora? Treba je razumeti osnovno zgradbo slovenskega gospodarstva. Slovenija je majhno, izjemno odprto in močno izvozno usmerjeno gospodarstvo. Naš nacionalni uspeh, polnjenje državnega proračuna in blaginja prebivalstva niso odvisni zgolj od tega, koliko storitev opravimo ali koliko zgradb postavimo doma. Odvisni so tudi od tega, koliko visokotehnoloških sestavnih delov, avtomobilskih komponent, farmacevtskih izdelkov in bele tehnike uspemo prodati in izvoziti.
Če se motorji nemškega in avstrijskega gospodarstva zaradi predragih energentov in pomanjkanja surovin ustavijo, se v Sloveniji takoj prižgejo rdeči alarmi. Učinki bližnjevzhodne krize bi se v Slovenijo prenašali tudi posredno, prek slabšega gospodarskega položaja v naših glavnih trgovinskih partnericah. Ko nemške tovarne ugasnejo stroje, slovenski podizvajalci ostanejo brez naročil, kar bi izrazito oslabilo tuje povpraševanje. Zmanjšano povpraševanje tujine in nižji izvoz bi pomenila hud udarec za predelovalne dejavnosti, ki so že sedaj obremenjene.
Psihološki moment
Saj ekonomija vendar ni samo nekakšna matematična veda o številkah, bilancah in borznih indeksih, kajne? To je sicer res. Vendar bi bilo v tem primeru morda celo bolje, če bi bila res samo tako omejena veda. Močno je namreč pogojena s psihologijo, s pričakovanji, strahovi in zaupanjem ljudi v prihodnost. Ko javnost in podjetja v vsakodnevnih poročilih spremljajo podobe vojnega uničenja in poslušajo resna analitična opozorila o možnih prekinitvah ključnih naftnih poti, se negotovost globoko zareže v procese odločanja.
Podjetja v okolju radikalne geopolitične nestabilnosti ne načrtujejo drznih prebojev. Prva žrtev vojne vihre so v tem pogledu običajno investicijski in razvojni načrti. Strokovnjaki ocenjujejo, da bi lahko večja negotovost hitro in močno zavirala investicijsko aktivnost. Namesto gradnje novih proizvodnih linij, kupovanja napredne strojne opreme in zaposlovanja strokovnjakov podjetja sredstva zaklenejo in ustvarjajo varnostne rezerve.
Umarjevi analitiki, če se vrnemo k njim, ugotavljajo, da rast zasebnih poslovnih investicij v Sloveniji že zdaj ostaja precej skromna in je močno omejena prav zaradi negotovih razmer v mednarodnem okolju ter stroškovnih pritiskov. Dodaten naftni in geopolitični šok bi to investicijsko sušo samo še poslabšal.
Kaj pa običajni ljudje? Psihologija seveda deluje tudi na ravni gospodinjstev. Ob veliki negotovosti ljudje preidejo v nekakšno preživetveno stanje. Pričakovan negativni učinek bi se odrazil v opaznem umirjanju zasebne potrošnje. Potrošniki, ki se bojijo hudih podražitev položnic in vrtoglavih cen hrane na policah, preložijo večje in nenujne nakupe – od novih vozil in tehnike do prenov stanovanj in turističnih potovanj. Prebivalstvo več varčuje in manj troši. To povzroči uničujoč začaran krog. Ker ljudje manj kupujejo, trgovina in storitve beležijo padec prihodkov, podjetja manj proizvajajo in posledično prenehajo zaposlovati, kar znova okrepi strah pri ljudeh, ki še bolj stisnejo pasove. Potencialno se lahko zvišajo krediti, denar postane dražji, če se tako izrazimo, in tako naprej.
In druge države? Nobena ni v dobrem položaju. Nekatere so še v slabšem kot naša. Navedimo primere: na Filipinih in v Pakistanu so oblasti uvedle štiridnevni delovni teden za državno upravo, pri čemer so v Islamabadu preventivno zaprli šole. Bangladeš je univerzam omogočil predčasno zaprtje vrat. V Bangkoku je tajska vlada javnim uslužbencem odredila delo od doma in izdala navodilo, naj namesto dvigal uporabljajo stopnice. Namesto oblek so priporočene srajce s kratkimi rokavi, klimatske naprave v državnih ustanovah pa ne smejo hladiti na temperaturo pod 27 stopinjami Celzija.
