Na avstrijski avtocesti A21, ključni tranzitni poti, ki jo dobro poznajo tudi slovenski vozniki, se odvija pravna bitka, ki postavlja pod vprašaj temelje avstrijske prometne discipline. V središču ni divjanje objestnega voznika, temveč vprašanje: kako natančna mora biti država, kadar kaznuje svoje državljane?
Za večino voznikov je trenutek, ko zagledajo rdeč blisk ob cesti, trenutek tihe sprijaznjenosti. Prehitro ste vozili, ujel vas je radar, sledi kazen. To je nenapisana pogodba med voznikom in državo: če kršite pravila, plačate. Toda kaj se zgodi, ko država sama prekrši svoja pravila, pa čeprav le za nekaj metrov?
Na avtocesti A21, znani kot Wiener Außenring Autobahn, ki služi kot ključna obvoznica okoli Dunaja in povezava proti Linzu ter Nemčiji, se pravkar odvija primer, ki bi lahko pretresel avstrijski upravni aparat. Zgodba se vrti okoli Stefana A., voznika, ki se ni hotel sprijazniti s kaznijo v višini 350 evrov, in prometnega znaka, ki stoji na napačnem mestu. Natančneje: 17 metrov preblizu.
Upor zaradi principa
Vse se je začelo pri kraju Gießhübl v okrožju Mödling, na odseku, kjer omejitev hitrosti 80 kilometrov na uro velja že vse od leta 1995. Radar na tej lokaciji je neusmiljen in izjemno dobičkonosen. V povprečju se sproži kar 137-krat na dan. Tisoče voznikov, med njimi zagotovo tudi številni Slovenci na poti v severno Evropo, je plačalo kazen, ne da bi podvomili o legitimnosti meritve.
Stefan A. ni zanikal dejstev. Vozil je 124 kilometrov na uro, kar je znatno nad omejitvijo. Vendar se ni ustavil pri preprostem priznanju krivde. Namesto da bi plačal položnico, se je pritožil na deželno upravno sodišče. Njegov argument ni bil usmerjen v delovanje radarja, temveč v veljavnost same cone omejitve hitrosti.
V postopku, ki spominja na napet pravni triler, je upravljalec avtocest Asfinag s kalibriranim merilnim kolesom opravil natančno izmero cestišča. Rezultat je potrdil sum: prometni znak, ki označuje konec omejitve 80 kilometrov na uro, stoji na kilometru 30,433. Vendar uradna uredba iz leta 1995 določa, da cona velja do kilometra 30,450.
Razlika znaša pičlih 17 metrov.
Geometrija pravice
Za laika se zdi razdalja zanemarljiva. Kaj je 17 metrov pri hitrosti 124 kilometrov na uro? Manj kot pol sekunde vožnje. Toda v svetu prava, zlasti v germanski pravni tradiciji, kjer sta Rechtssicherheit (pravna varnost) in Bestimmtheitsgebot (načelo določnosti) svetinji, je teh 17 metrov prepad.
Če je prometni znak postavljen v nasprotju z uredbo, ki ga legitimira, se postavi vprašanje, ali je cona sploh veljavna. Če bi znak stal na pravilnem mestu, torej 17 metrov dlje, bi Stefan A. v trenutku meritve morda že zapustil cono omejitve ali pa bi se njegov prekršek presojal v kontekstu splošne omejitve 130 kilometrov na uro, kar bi njegovo vožnjo s 124 kilometri na uro naredilo popolnoma zakonito.
Primer je zdaj romal na najvišjo instanco – tamkajšnje ustavno sodišče. To je v preteklosti že pokazalo, da nima posluha za približne rešitve. Čeprav sodna praksa ne zahteva centimetrske natančnosti pri postavljanju znakov, so pretekla spoznanja namignila, da so odstopanja okoli 15 metrov že lahko razlog za ugotovitev nezakonitosti.
Učinek domin za tisoče glob
Implikacije tega primera segajo daleč onkraj 350 evrov, ki jih dolguje Stefan A. Če ustavni sodniki odločijo, da je bila signalizacija zaradi napačne postavitve znaka pravno nična, se odpre pandorina skrinjica za avstrijske oblasti.
Na tisoče upravnih postopkov, ki temeljijo na isti uredbi o omejitvi hitrosti na tem odseku, bi lahko postalo pravno vprašljivih. Čeprav to verjetno ne pomeni avtomatskega vračila denarja za vse, ki so kazen že plačali in je postopek pravnomočno zaključen, bi to zagotovo ustavilo vse tekoče postopke in tiste, ki so še v fazi pritožbe.
Poročilo v avstrijskem časniku Kurier, ki je razkrilo zgodbo, opozarja na možnost, da bi številni upravni kazenski postopki morali biti pravno na novo ocenjeni.
Lekcija za voznike in državo
Za slovenske voznike je to dober opomnik, da avstrijski prometni sistem, čeprav znan po svoji strogosti, ni nezmotljiv. Avstrija je država, kjer pravila jemljejo smrtno resno – a to je dvosmerna cesta. Če država zahteva absolutno spoštovanje omejitev, državljani upravičeno pričakujejo, da bo država pri svojem delu, torej pri označevanju teh omejitev, enako dosledna.
Medtem ko ustavno sodišče tehta o usodi teh 17 metrov asfalta, radar pri Gießhüblu še naprej bliska. Približno 137-krat na dan, kot rečeno. Toda na vsakem novem blisku je zdaj senca dvoma: ali je ta kazen resnično zakonita ali gre le za davek birokratske površnosti?
